Muhammad Ali je ikona tako v športnem kot v širšem družbenem smislu, ki nikoli ne bo pozabljena. Kjerkoli se je pojavil, je pustil sled, pa najsi gre za boks in ring ali odločnost v borbi za pravice temnopoltih, pomoč prebivalcem Afrike ali pri odločitvi, da kot ameriški vojak ne bo sodeloval v vojni v Vietnamu. Sicer ni bil moj idol, da bi se vzgledoval po njem, kako bi boksal, niti ga nisem želel posnemati, kako se je obnašal. Cenim pa ga kot človeka, ker je razmišljal s svojo glavo, ker je bil jasen, glasen in samozavesten. Zaradi svoje karizme je bil en in edini, nihče ga ne more nadomestiti, Muhammad Ali ali Cassius Clay, kakor hočete, je bil in ga več ne bo. Ja, res je, v ringu in okoli njega se je širokoustil, provociral, a za razliko od mnogih drugih ni le govoril, ampak je s pestmi besede potrjeval. Če me vprašate, je najboljši boksar vseh časov? Mogoče bi še danes vse premagal, mogoče nikogar, nemogoče je reči, to je stvar osebnega prepričanja. To je tako, kot če bi dejali, da je Ferrari iz leta 1976 še danes najboljši. Predpostavka je zgrešena, saj časov ni mogoče primerjati. Tudi boks je od tistega časa doživel strahovit razvoj, a njegova prednost, ki šteje še danes, je bila, da je bil strahovito inteligenten. Ali je tudi zaslužen, da je boks preskočil vse okvire športa, ki se prebija skozi revščino. Saj pred njim so že bili boksarji, ki so od borb dobro živeli, toda sam je dvigoval meje, da so bili boksarji vse manj opeharjeni in vse bolj deležni zaslužka, ki so si ga priborili. Težko bi ovrednotil njegove dvoboje, saj se pri nekaterih sploh še nisem rodil, pri drugih še nisem vedel, kaj je to televizija. A s časovno distanco se mi je še posebej vtisnil v spomnim legendarni dvoboj pod imenom Rumble in the Jungle (Ropot v džungli, v prevodu), ko je boksal z Georgom Foremanom in ga nokavtiral. Njegov znameniti ples in njegov znameniti pregovor – leti kot metulj, piči kot čebela – trenerji še danes radi prenašamo na mlade. Čeprav vsi ne moremo gojiti isteg