Vsako leto v rekah kroži več milijonov ton plastičnih odpadkov, ki nato pristanejo v oceanih, kjer zaradi valov in ultravijolične svetlobe sonca postopoma razpadejo na manjše delce.

Znanstveniki z nemškega inštituta Alfred Wegener za polarne in morske raziskave so izvedli raziskavo, ki je pokazala, da lahko delci mikroplastike v zraku prepotujejo ogromne razdalje.

Ti delci, manjši od pet milimetrov, nato s padavinami, predvsem s snegom, padejo na tla. Znanstvenica in raziskovalka Melanie Bergmann je dejala: “Jasno je, da večina mikroplastike, ki jo najdemo v snegu, pade z neba.”

Bergmannova in njeni sodelavci so v raziskavi uporabili infrardeče slikanje, da so analizirali vzorce, ki so jih zbrali med letoma 2015 in 2017 s plavajočega ledu v Grenlandiji. Te so potem primerjali z vzorci iz švicarskih Alp in Bremna na severozahodu Nemčije.

Ugotovili so, da je koncentracija delcev mikroplastike na Arktiki občutno manjša kot v Evropi, a še vedno velika.

Njihova hipoteza je temeljila na prejšnjih raziskavah o cvetnem prahu, v katerih so znanstveniki potrdili, da cvetni prah blizu ekvatorja pristane na Arktiki, tako kot lahko saharski prah prekrije na tisoče kilometrov površine in pristane v severovzhodni Evropi.

Bergmannova je dejala, da še niso izvedli veliko raziskav, v katerih bi odkrili vplive izpostavljenosti tem delcem.

“Ko smo ugotovili, da lahko velika količina mikroplastike potuje tudi po zraku, se nam je porodilo vprašanje, če in koliko plastike vdihujemo,” je dejala in podarila, da so raziskave o vplivih na zdravje ljudi in na živali nujno potrebne.