Kategorija: Kolumne Sun, 15 Jan 2017 06:00:00 +0100 Nebo je bilo sinje modro. Sneg pod njim je bil v hudem mrazu sipek in bel, kakor mleti sladkor. Nad razglednicami se včasih zmrdujemo, češ da so osladne, kičaste, narava pa je pač takšna, kot je. Takšna je bila tisto jutro Bela krajina, čisto na robu dežele, ki se tam spušča proti mejni reki Kolpi. Tudi ta se je zaradi ledenih ploskev bleščala, kakor da bi nanjo položili steklo. Če se boste dovolj zgodaj in v pravem vremenu povzpeli na Pršivec, ki se dviga nad Bohinjskim jezerom – no, saj nanj ni treba riniti pozimi, vse bo še tam, če boste počakali poletje, ko bo korak bolj varen –, boste pod sabo ugledali morje najbolj bele stepene smetane, ki se bo razlivala nad jezersko gladino in se počasi dvigala ...