Službeni nadzor nad sodnico je predlagal pravosodni minister Goran Klemenčič, predsednik mariborskega višjega sodišča Miroslav Pliberšek je nadzor zaupal višjemu sodniku svetniku Borisu Štamparju. Ta je pregledal vse kazenske zadeve sodnice po oktobru 2016, pri katerih je sodnica izrekla zaporno kazen. Pregled 16 zadev je ugotovil kršitve v dveh primerih, tudi v primeru nenavadnih naključij polne zgodbe davčnega dolžnika Urbana Marovta. Poročilo bo po odredbi predsednika sodišča vloženo v osebni spis sodnice, tako da bodo ugotovitve iz poročila lahko upoštevali pri naslednji izdelavi njene ocene sodniške službe, poroča Dnevnik.

Kot je razvidno iz poročila, ki ga je Dnevnik pridobil po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja, je Štampar v primeru Urbana Marovta potrdil nepravilnosti. Potem ko je sodišče Marovtu združilo dve kazni in je njegova zaporna kazen narasla na 4 leta in 11 mesecev, zakonski pogoji za izvrševanje vikend zapora namreč niso več obstajali.

Štampar je v poročilu za nepravilne označil tako pojasnilo sodnice Marovtovemu odvetniku kot tudi dva njena odgovora odprtemu oddelku mariborskega zapora v Rogozi. Vsa ta pojasnila so po mnenju Štamparja v nasprotju s četrtim odstavkom 86. člena kazenskega zakonika, ki jasno določa, da lahko obsojenci kazen odslužijo v obliki vikend zapora le v tistih primerih, ko so obsojeni na kazen do treh let zapora.

Iz poročila je razvidno, da je vodstvo zapora konec novembra lani, torej po tem, ko je zgodba že prišla v javnost, ponovno pisalo na okrožno sodišče v Maribor in ponovno predlagalo, da naj Marovt zaporno kazen prestane v zavodu. Sodnica Verdel Kokol je njihov predlog zavrnila, kot je to storila že avgusta, ko jo je vodstvo zapora seznanilo še z eno Marovtovo kršitvijo – vmes je zamenjal zaposlitev, pa tega ni sporočil pristojnim, čeprav bi bil to dolžan storiti. Vikend zapor namreč pomeni, da je obsojeni čez teden doma in hodi v službo, v zapor pa odide le za konec tedna.

Marovt je na koncu izgubil ugodnost vikend zapora, še vedno pa je lahko z odprtega oddelka vsakodnevno hodil v službo, vendar se je moral v zapor vračati.

Službeni nadzor je pokazal, da se je sodnica v Marovtovem primeru neutemeljeno sklicevala tudi na člen kazenskega zakonika, ki govori o namenu kaznovanja, napačno pa naj bi bilo tudi njeno sklicevanje na pravilnik o izvrševanju kazni zapora.

Po mnenju Štamparja je sodnica v komunikaciji z mariborskim zaporom, ki prav tako nosi del odgovornosti, pravilno navedla, da je ob združitvi dveh kazni prva obsodba izgubila samostojnost, “vendar bi navedenemu morala dodati, da za prestajanje kazni zapora ob koncu tedna pri obsojencu ni najti zakonske podlage in da sodišče o tem tudi ni odločilo s sodno odločbo, zato tak način izvršitve kazni zapora ni zakonsko dopusten”.

V nadzoru se je Štampar negativno opredelil še do ene kazenske zadeve, ki se prav tako nanaša na utajo davkov. Obtoženca sta priznala krivdo in bila obsojena na pogojno zaporno kazen ter plačilo stranske denarne kazni v višini 3000 in 6000 evrov. Sodnica v tej zadevi po mnenju službenega nadzora ni ustrezno postopala, ko se je izkazalo, da je prvi obsojenec poravnal le 125 evrov, drugi pa nič. Imela je namreč možnost, da bi obsojencema zaradi njunega nespoštovanja plačevanja po obrokih odredila takojšnje plačilo kazni, še navaja Dnevnik.