Pred dnevi je svoj 80. rojstni dan praznoval deseti svetovni prvak Boris Spaski, najstarejši med živečimi prvaki, človek, ki se je v šahovsko zgodovino vpisal s svojim razkošnim talentom, razburkanim življenjem, še najbolj pa kot legendarni nasprotnik Bobbyja Fischerja v dvoboju stoletja leta 1972.O Spaskem so napisani mnogi članki, knjige, študije. V prvi vrsti je zanimiv njegov univerzalni slog šahiranja: znašel se je v vsakem položaju ne glede na barvo figur ali stopnjo aktivnosti v položaju. Branil se je odlično, hudobno do skrajnosti, nasprotnikom nagajal do onemoglosti. Tisti, ki je dobil partijo s Spaskim, si je zmago nedvomno zaslužil. V enakih položajih se je potuhnil kot maček, na videz nezainteresirano premikal figure, ko in če se je pojavila najmanjša možnost, pa planil kot kobra. Tudi njegovi udarci so bili neštetokrat smrtonosni. Svoj značaj pa je najlepše demonstriral v napadu. Takrat je bil šampion, pred katerim so trepetali vsi. Siloviti napadi, podprti z najbolj neverjetnimi zamislimi, so spominjali na Mihaila Talja. Brutalne otvoritvene ideje – Spaski je bil tisti, ki je z Davidom Bronštejnom oživil kraljevi gambit – so plašile tudi najboljše teoretike. Prefinjena tehnika je spominjala na Aleksandra Aljehina. Spaski je bil nedvomno eden najbolj nadarjenih šahistov vseh časov, z eno lepotno napakico: bil je len za šahovski trening! Vse, kar je počel in dosegel, mu je uspelo z levo roko. Kako drugače od njegovega zgodovinskega tekmeca z druge strani Atlantika Bobbyja Fischerja, ki je šah živel od jutra do mraka in se od šahovnice ni ločil niti med obroki niti med kopanjem v bazenu. Spaski pa je še na partije prihajal s teniškim loparjem pod pazduho, zadihan od športa, ki ga je imel še raje od šaha …Njegova življenjska zgodba je neverjetna. Njegovo zgodnje otroštvo je zaznamovala peklenska medvojna lakota, zaradi katere je umrla večina njegovih sorodnikov in prijateljev. Bil je čudež, da sta z materjo sploh preživela in neverjetno naključje (ali pa j
