Šef vlade Miro Cerar je bil odločen: zaradi neenotnega glasovanja pri zakonu o tujcih, kjer poslanska četverica na čelu s podpredsednikom SMC in vodjo državnega zbora Milanom Brglezom ni podprla vladnih rešitev, je zaupanje med vodilnima politikoma vladajoče stranke porušeno. Informacije iz premierovega kroga so bile nedvoumne: Brglez se mora umakniti z vodstvenega položaja v stranki, nesoglasja okoli tako pomembnih vprašanj, kot je državna varnost, so preveč simbolno in notranjepolitično izstopajoča, da bi bilo mogoče iti naprej brez posledic. A po skoraj dveh tednih tihe napetosti in komuniciranja na ravni protokola – premier in predsednik državnega zbora sta se srečala ob proslavi za kulturni praznik – ter sporočil za javnost je Cerar naredil korak nazaj. Danes sta v skupni izjavi za javnost sporočila, da predsednik SMC ne vztraja več pri Brglezovem umiku. Potem ko se je Cerar zaplezal z izjavami o jadranski begunski poti, ki se je izkazala za “alternativno dejstvo”, se je moral še enkrat v kratkem času revidirati v svojih pozicijah, tokrat v znotrajstrankarskem sporu. Misija uglaševanja stranke in discipliniranja še zdaleč ni uspela v popolnosti. Cerarjevo popuščanje ima več dimenzij in vidikov. Brglez je od izbruha konflikta dajal jasno vedeti, da se sam umaknil ne bo. Da ga bo premier, ki si je zaželel njegovo glavo, moral torej odstaviti na svetu stranke. Po postopku, ki ni čisto formalno jasen. Očitno je prevladala pragmatična ocena, da bi bilo merjenje moči politikov, ki sta realno gledano edina težkokategornika v stranki, pred strankarsko publiko in širšo javnostjo nepredvidljivo, v vsakem primeru pa dodatno uničujoče in bi še potenciralo vtis, da SMC razpada. Slovenija ima dovolj primerov in izkušenj, kako so se končale zgodbe strank, kjer je prišlo do preštevanja med vodilnimi politiki, najbolj svež je razpad Pozitivne Slovenije po tem, ko sta se udarila Zoran Janković in Alenka Bratušek. A ne glede na to, kako sta se Cerar in Brglez v sporočilu za javno
