V knjigi Natakarjeve prigode, ki jo je napisala mariborska natakarica Branka Kadić, ki v gostinstvu dela že več kot 18 let, je avtorica zbrala zanimive in pogosto neverjetne dogodivščine, ki so ji v preteklosti nekatere popestrile dan, druge pa dvignile pritisk. A je, kot pravi, vedno ostala vljudna in nasmejana, ko je bilo prehudo, pa se je raje umaknila za šank in k mizi poslala katerega izmed sodelavcev. 36-letna avtorica je v svoji karieri zamenjala že več lokalov v Mariboru. Kadićeva meni, da bi si vsak poklic zaslužil takšno knjigo, saj ima vsako delo svoje specifike. Doživela je da si tuji gostje v polomljeni angleščini naročajo “chicken boobies” (piščančja prsa) in se pri tem prijemajo za prsi, sede na terasi zahtevajo, da zapre vhodna vrata, ker jim piha, pa sprašujejo, ali ima česnova juha okus po česnu in če je v kuhanem vinu tudi vino? Z nasmejano natakarico smo se, kot se spodobi, o gostilni pogovarjali v gostilni. Gost: Kaj imate WC? Natakar: Ne gospa, preko ceste v Dravo hodimo lulat. Zakaj ste se sploh odločili napisati knjigo? “Ker sem hotela v prvi vrsti nasmejati bralce. Knjiga je nastala v šali. Saj je res, da si prvi dve sekundi živčen, ko te kdo kaj čudnega vpraša, ampak se potem hitro nasmejiš. Hotela sem predstaviti poklic, da ni tako lahko biti natakar, po drugi strani pa, da je super biti, saj se vsak dan lahko komu nasmejiš. Dejansko pa sem hotela skozi smeh ljudi pripraviti do tega, da razmislijo malo o obnašanju. Saj je gost kralj, ampak v meji. Kralj z omejitvami. Ker se ne obnašamo tako samo v gostilni, ampak tudi drugod. Poznam veliko ljudi okoli sebe, ki mislijo, da so pametnejši od zdravnikov. ” V knjigi ne razkrivate, kje je mesto zločina, kje so nastajale takšne in drugačne natakarjeve prigode? “Namenoma nisem, da ne bi bile kakšne pritožbe na samo restavracijo. Tudi šefu sem povedala, da pišem knjigo, namensko pa nisem zapisala kje delam. Čeprav vsak, ki jo bo videl, bo vedel od kod sem. Nisem neznan obraz. Je pa to moja ose
