“Pri približno četrtini labradorcev obstaja biološki vzrok za obsedenost s hrano,” je povedala veterinarka in genetičarka na britanski univerzi Cambridge Eleanor Raffan, ki je vodila raziskavo.

Raziskovalci so različico, ki se pojavlja na genu proopiomelanokortin (POMC), prvič našli v skupini psov s 15 debelimi in 18 suhimi psi. Pri nekaterih debelih psih so našli del DNK, ki je bil na koncu gena poškodovan. To je vplivalo na mehanizem v možganih, ki telesu sporoči, da ne potrebuje več hrane.

Na vzorcu 310 labradorcev so ugotovili, da so psi s tovrstno gensko poškodbo bolj čokati, da pogosteje prosijo za hrano in da se bolj posvetijo obroku kot tisti brez nje. Poškodba se je pojavila pri 23 odstotkih labradorcev, ki so v povprečju 1,9 kilograma težji od tistih, ki je nimajo, je še pokazala raziskava, ki so jo objavili v znanstveni reviji Cell Metabolism.

Poškodba je bila presenetljivo pogostejša pri psih spremljevalcih, saj so jo našli kar pri treh od štirih psov. Ugotovili so še, da podoben del gena POMC manjka tudi pri ljudeh, ki se soočajo s prekomerno težo, poroča francoska tiskovna agencija AFP.