Ravno ste se vrnili z Brezij in dokazali, da ste, kot je napisano na novem pokalu, ki vam ga je dal petletni sin Jan, mož beseda. Vas kaj boli? "Saj veš, da sem korenina (smeh)." Kaj pa občutki po takšni poti? "Kakih posebnih občutkov ni, ker sem zgolj izpolnil tisto, kar sem rekel. Sploh pa nisem hotel iz tega delati nobenega buma." Ampak bum ste imeli takoj okoli sebe. "Tega nisem pričakoval. Za pot sem se odločil v nedeljo dopoldne, torej na sam dan, ko sem dejansko šel. Gledal sem televizijo in ugotovil, da je zadnji dan olimpijskih iger. Pa sem pomislil, igre bodo končane, prišel bo september in se bom izgovarjal na lepo vreme, na hladno vreme, pa bo tako šlo do novembra, ko bo prehladno. Kmalu bo treba iti, sem si rekel. Poklical sem svojega dolgoletnega prijatelja Cica in mu rekel, da greva v sredo - da gre zraven, ko bom šel na Brezje, sva bila že prej dogovorjena. Uro zatem sem ga spet klical, da bova šla že kar v ponedeljek. Kmalu zatem, ko si je ravno uredil v službi dopust, sem ga spet poklical in mu rekel, da greva že kar danes. Potem sem se odločeval za uro tako dolgo, da me je Cic imel že poln kufer. No, na koncu sva šla ob dveh. Potem sem šel gledat, kakšne teniske sploh imam doma. Ene so mi bile prav, ostale pare sem dal v vrečo, da jih nesem s sabo za rezervo. Oblekel sem še majico in kratke hlače, vzel tablete za srce in pritisk, saj mi ta zadnje čase malce nagaja, in šel. S Cicem sva bila dogovorjena, da ob slabem vremenu ne bova šla. In nisva prišla daleč, ko se je ulilo, midva pa zgolj s kapucama. Šele na Vranskem sva si na bencinski črpalki kupila dežnika. Vmes me je eden naših fantov, Adam, videl na poti in to povedal drugim. Poklical sem njegovo mamo in ji dejal, da mora fant z mano, da bom imel pričo. Pa zakaj ravno naš, me je vprašala mama. Da se sam prepriča, sem ji odvrnil. Na Vranskem se nama je že moral pridružiti." Miru na poti, kakršnega ste si najbrž želeli, potem ravno ni bilo, ali ne? "Kakih sto ljudi se je slikalo z mano. Nekaj