Birokratske strukture Evropske unije so si oddahnile. V drugi krog predsedniških volitev se je vendar s triodstotno prednostjo, po najnovejših podatkih s 24,01 odstotka glasov, uvrstil proevropski Emmanuel Macron. Desničarska populistka, ki Francozom po zgledu brexita obljublja referendum o odhodu ustanovne članice Evropske gospodarske skupnosti, vrnitev nacionalne valute in vnovične kontrole nad državnimi mejami, Marine Le Pen, se je sicer z 21,3 odstotka glasov prav tako prebila v drugi krog. Toda Macron naj bi bil tisti, ki naj bi v drugem krogu 7. maja z Le Penovo najbolj zlahka opravil. Po zadnjih javnomnenjskih raziskavah menda celo z okoli 65 odstotkov glasov proti 35. Macron na pohodu Vendar je treba biti previden. Oče Le Penove, Jean-Marie , je pred petnajstimi leti kot tedaj presenetljiva uvrstitev v drugi krog francoskih predsedniških volitev proti Jacquesu Chiracu izgubil z 82 odstotki proti 18. Marine Le Pen pa bo ta delež menda skoraj podvojila. To nam - ne glede na njen izid v prvem tednu maja - govori, da se je desni populizem z vsemi svojimi sprevrženimi odtenki v francoski - vsaj nekoč svobodomiselni - družbi, ki so jo v zadnjih letih krotovičili kriza in teroristični napadi, trdno zasidral. Macron je bil še lani v socialistični vladi predsednika Francoisa Hollanda minister za gospodarstvo. Ker se mu je menda zdelo njegovo vladanje premalo levo, je položaj in stranko avgusta zapustil in ustanovil novo politično gibanje Na pohodu (En Marche!). Domači in tuji mediji mu pripisujejo levosredinsko pozicijo, nekateri pa ga imajo kar za predstavnika tako imenovane nove levice. Vendar so ti izrazi precej sporni, saj 39-letni Macron velja hkrati za predstavnika globalnega neoliberalizma, ki z levico nima dosti skupnega. Macron, ki ga imajo nekateri za francoskega Kennedyja, je bolj na sledi kakšnemu Tonyju Blairu (tretja pot) ali celo Hillary Clinton kakor pa drugemu poražencu lanskih ameriških predsedniških volitev, demokratičnemu socialistu Bernieju Sande