Da bo popolnoma jasno: pretepanje in trpinčenje dvoletnega otroka je nesprejemljivo in neodpustljivo. Tega dejanja ne razumem in ga nočem razumeti. Tudi moja prva reakcija je bila, da bi storilca najraje utopil v žlici vode. A vendar, sem se kmalu zatem povprašal, ali sem v takšnem primeru kaj boljši. Zato se mi zdi prav neverjetno, koliko nasilja je takšno nesprejemljivo dejanje izvabilo iz mojih sodržavljanov. Oko za oko. Kri za kri. To so odzivi, ki tri dni po tragičnem dogodku prevladujejo v vsakdanjem pogovoru in na družabnih omrežjih. Javno izpostavljanje obeh domnevnih (!) storilcev z imenom in priimkom ter njuno sliko in sliko uboge deklice na bolniški postelji z namenom poziva k javnemu linču je velika napaka. Ne zato, ker bi želel domnevna storilca zaščiti, ampak zato ker javno linčanje ne bo rešilo ničesar. Deklice to ne bo oživelo in tudi ne bo, kar trdijo zagovorniki linča, preprečilo novih podobnih dejanj. Posamezniki, ki rešitev vidijo v pretepanju otrok, samo zaradi tega svojih ravnanj ne bodo spremenili. Resnično mislite, da bo Tonček (naključno izbrano ime) sedaj spremenil svojo vsakodnevno rutino in svojo ženo ter otroka poljubil namesto udaril? Še bolj nesprejemljivo in nedoumljivo pa se mi zdi, da to počno javne osebnosti. Da se takšne retorike posluži celo voditelj na najbolj poslušani komercialni radijski postaji... Da, ko krvi željna horda krene proti svoji tarči, je najlažje teči z njo; težje se je ustaviti in razumno zavrniti ta nagon krvnega maščevanja. Dejstvo je namreč, da vsi mi, ki o tej zgodbi razmišljamo in razpravljamo, o njej pravzaprav ne vemo popolnoma nič. Razen tragičnega konca. Ne poznamo družine, ne poznamo okoliščin, vraga, nismo poznali niti imena otroka. Od kod nam potem pravica, da ravno mi razsojamo o usodi domnevnih storilcev? Od kod nam ideja, da bo javnost določila pravičnejšo kazen kot sodišče, ko se bo to soočilo s celotno zgodbo podkrepljeno z dokazi? In še enkrat, da bo nedvoumno: kar se je zgodilo je neodpustljiv