Ob kislem zelju je kisla repa skorajda stalnica zimske prehrane. Kako tudi ne, ko pa v zimskih mesecih ni toliko na soncu dozorelega sadja in zelenjave kot v pomladnih, poletnih in jesenskih, zato vsako živilo, bogato z vitamini in minerali, pride še kako prav. In repa je več kot dobrodošla, da nam vse to zagotovi. Že sveža je bogata z minerali in vitaminom C, kisanje repe pa vsebnost tega pomembnega vitamina še poveča. Repa ugodno vpliva na prebavo, je odličen diuretik. Vsebuje veliko balastnih snovi, beljakovin in ogljikovih hidratov, zaradi vsebnosti vitamina K razmaščuje in čisti kri, ugodno vpliva na dihala in ožilje. Voda, ki se nabira pri kisanju repe, blagodejno vpliva na sečila, pomaga tudi pri težavah z zaprtjem. Ker je bogata s folno kislino, je zelo primerna hrana tudi za nosečnice. Še posebej, ker ob uživanju repe v telo vnašamo nekatere vitamine iz skupine B in minerale, kot so fosfor, železo, kalcij, magnezij, natrij in kalij. Za povrh vsebuje repa še antioksidante, ki zavirajo proces staranja. Skratka, repa ima vse, kar od dobre, lokalno pridelane in sezonske hrane lahko pričakujemo. V Evropi pred krompirjem Uporabimo jo lahko na različne načine. Jemo jo lahko surovo, kombiniramo z drugimi sestavinami in si pripravimo lahek ali zelo nasiten obrok. In še eno veliko prednost ima kisla repa: ne potrebuje, razen nekaj osnovnih začimb, nobenih drugih dodatkov ali močnih, izrazitih dodatkov. Že če jo kuhamo z malo mesa, je dovolj dobra in okusna, da si ne zasluži, da nad njo prevlada kak nepotreben dodatek. Četudi jo kuhamo samo s soljo, poprom in smetano ter postrežemo s krompirjem. Tako da je še kako primerna hrana tudi za vegetarijance. Repa je bila eno osnovnih živil v Evropi že pred krompirjem, tudi zato, ker jo je bilo s kisanjem mogoče shraniti za zimski čas, ko na njivah in vrtovih ni bilo kaj pobirati in pripravljati. Z repo so se hranili predvsem revnejši sloji prebivalstva, saj je bila kot poljščina nezahtevna in s pridelavo ni bilo težav. Morda