Konec je mrtvega teka. Maribor je spet prevzel vodstvo na prvoligaški nogometni lestvici. Da Ljubljančane boli še bolj, se je to zgodilo v ljubljanski kotlini. Na območju, kjer je megla skoraj vsakodnevni pojav, bi se morali gostitelji, nogometaši Radomelj, bolje znajti. Pa je ravno megla po pol ure igre nadnje prinesla temne oblake. Vse dotlej so namreč vijoličasti le jalovo napadali, navodila funkcionarjev domačega kluba pobiralcem žog, naj s svojim delom zavlačujejo, pa so se še zdela smiselna. A vijoličasti so dobro vedeli, po kaj so prišli. Če bi slučajno pozabili, jih je spomnil napev kakšnih 50 viol, ki so že uvodnih minut prepevale o prvem mestu. Premoč gostov, ki so vse od začetka več ali manj bivakirali na polovici Radomelj, se je končno unovčila v 32. minuti. Kdo drug kot Dare Vršič bi bil tako natančno podal iz kota? In kdo drug kot Marko Šuler bi bil ob odsotnosti poškodovanega Milivoja Novakovića z žogo tako natančno zadel "draj ek"? In ko še Radomljani niti niso prav prišli k sebi, že jih je zadel nov šok, bomba Aleksa Pihlerja, ki je sprožil izven kazenskega prostora (vajo je ponovil še ob koncu tekme za 3:0 po odbitku od domače obrambe). Žoga je tako močno in natančno poletela mimo vratnice, da je tudi vratar Aljaž Ivačič, ki je na prejšnjih dveh medsebojnih tekmah paral živce Mariboru, tokrat obstal kot vkopan. 2:0 v tem delu igre proti ekipi, ki v 17. krogih prve lige ni zbrala niti ene zmage, je več ali manj že pomenilo, da je dvoboj končan. Maribor se je v prvem polčasu zdel tako superioren, da je denimo napad organiziral, tudi medtem ko si je Vršič na sredini igrišča popravljal vezalke. Ob podpori entuziastične osmerice domačih fantov, ki so skozi celo tekmo navijali za "šampione rumene", so Radomlje veliko bolj optimistično vstopile v drugi polčas, tudi zapretile. A zmanjkala je pika na i za častni zadetek. Šampioni rumeni so vendarle le šampioni druge lige, kamor se spet zanesljivo odpravljajo. No, Maribor maršira proti tistemu pravemu, prv