Žiranti za Nobelovo nagrado za mir zmagovalca ne izberejo v enem dnevu ali tednu – in svoje odločitve tudi ne spremenijo v trenutku. Tako se je letos zgodilo nekaj, česar zgodovina ne pomni: nagrado je, povsem zasluženo, dobil človek, ki mu je lastni narod obrnil hrbet in mu referendumsko zminiral prizadevanja za mir, za katerega se je boril štiri leta. Izbrali so ga že pred tedni, čeprav je proces tajen, in zdaj od ponedeljka do danes svoje odločitve niso mogli ali želeli spremeniti. Da je najpomembnejše mirovniško priznanje na svetu dobil kolumbijski predsednik Juan Manuel Santos, ni nobeno presenečenje. Poleg pripadnikov Belih čelad, torej sirske civilne zaščite, ki so za ceno lastnih življenj rešili na desettisoče ljudi, in (tedaj še strpnih) prebivalcev grških otokov, ki so pomagali beguncem, je bil Santos ves čas v najožjem krogu favoritov. Končal je polstoletno vojno z marksističnimi uporniki iz skupine Farc v svoji domovini – in moral pri tem pogoltniti marsikatero grenko. Verjetno bi bilo prav, da bi poleg njega nominirali in nagradili tudi vodjo upornikov Rodriga Londona – Timoschenka, a to je že druga zgodba. Politika, ki ji tolikokrat očitamo marsikaj, je tokrat v kolumbijskem primeru odigrala pozitivno zgodbo. Na nedeljskem referendumu pa je to zgodbo o miru in uspehu politike kot umetnosti (ne)možnega zrušil kolumbijski narod: resda z minimalno večino je odločil, da ne podpira mirovnega sporazuma. S tem mirovnega sporazuma sicer niso ubili, so ga pa spravili v resno nevarnost. Nobelova nagrada za mir je lahko v tem pogledu razumljena tudi kot spodbuda Santosu in Farcovim gverilcem, da nadaljujejo s prizadevanji, da mirovni sporazum s papirja spravijo v prakso. Spomnimo se, da so mirovno nagrado leta 1994 dobili pred dnevi umrli izraelski zunanji minister Šimon Peres, palestinski predsednik Jaser Arafat in njegov izraelski kolega Jicak Rabin za mirovni sporazum iz Osla; pa sporazum ni nikdar zaživel v praksi. Spomnimo se nagrade iz leta 2009, ki jo je d
