"Ukrepov aktualne vlade ne morem in ne želim komentirati, pa tudi ne poznam jih dovolj dobro. Glede nujnosti nove pokojninske reforme menim, da je prav, da so priprave nanjo stekle, saj bodo njeni učinki vidni šele dolgoročno. Pokojninsko reformo, pri kateri sem sodeloval, v veljavo je stopila v letu 2013, smo pripravili v slabem letu, predvideli smo, da bo potekala v dveh fazah. V prvi smo pomembno omejili izjeme pri upokojevanju, ki so pomenile nesorazmerno zgodnje upokojevanje, in vzpostavili smo zasnovo, ki opredeljuje pokojninski sistem na principu zavarovanja, kar pomeni, da so izplačane pokojnine precej bolj vezane na vplačane prispevke. Takrat smo ugotavljali, da lahko reforma daje dobre rezultate prihodnjih pet let, s stabilizacijo odhodkov za pokojnine glede na ustvarjen bruto domači proizvod, saj se je delež za pokojnine stabiliziral in celo znižal. V drugi fazi smo računali dolgoročno prilagoditi pokojninski sistem demografskim trendom oziroma staranju prebivalstva. To je izziv sedanje vlade in pričakujem, da bo našla sprejemljivo rešitev. Proračun prispeva v pokojninsko blagajno nekaj manj kot 1,5 milijarde evrov letno in to je delež, ki zahteva čimprejšnje ukrepanje. Vsebine bele knjige sicer ne poznam, vendar je napoved, da se bo upokojitvena starost pomaknila na 67 let starosti, lahko veljavna za tiste, ki ne bodo prej dosegli 40 let delovne dobe, kar pa mora biti najpomembnejši upokojitveni pogoj. Še večji izziv pa je po mojem mnenju očiščenje pokojninske blagajne vseh upravičencev, ki nimajo osnove v obveznem zavarovanju. S pokojninsko reformo leta 2012 smo dosegli, da so pokojnine bistveno bolj vezane na plačevanje prispevkov, zato bi vsak nadaljnji ukrep pričakoval v smeri še tesnejše povezave med vplačanimi prispevki in pokojnino posameznika. Pozitivne učinke naše pokojninske reforme nam priznavajo tudi poročila mednarodnih institucij, celo vlada Alenke Bratušek, ki je prišla za nami, in tudi vlada Mira Cerarja, vendar naša reforma ni mogla zaje