Dosedanji zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih že določa, da se morata starša, ki ne bosta več živela skupaj, sporazumeti o varstvu in vzgoji otrok. Če se niti ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumeta, odloči sodišče na zahtevo enega ali obeh staršev, da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju.

Po novem družinskem zakoniku jim do sporazuma o izvajanju starševske skrbi lahko pomagajo tudi mediatorji. Mediacija v družinskih zadevah je po zakoniku postopek, v katerem udeleženke ali udeleženci prostovoljno s pomočjo ene ali več nevtralnih tretjih oseb – mediatork ali mediatorjev – poskušajo doseči mirno rešitev spora, ki izvira iz medsebojnih družinskih razmerij.

Zakonodaja omogoča tudi skupno starševstvo, torej da si starša tudi po razvezi enakovredno delita skrb za otroka. T. i. sostarševstvo je po besedah Gabi Čačinovič Vogrinčič s fakultete za socialno delo v Ljubljani želen izid za otroka in za starše po razvezi. “Najprej zato, ker vse udeležene poveže v sodelovanje. Išče se dobro, skupno, kar pa je zahtevno osebno, človeško in strokovno delo,” je pojasnila za STA.

Nadalje je sostarševstvo po njenih besedah želen izid po razvezi zato, ker je soustvarjanje sostarševstva dobro izhodišče za spremembe, ki jih družina potrebuje v življenju po razvezi. “Sostarševstvo je lahko le rezultat sodelovanja, novega učenja in trdega dela. Že dolgo vemo, da otroka po razvezi staršev najbolj varuje, če zmoreta ostati starša tudi, ko nista več partnerja,” je opozorila. “Toda živeti sostarševstvo se moramo naučiti,” je dodala.

Po besedah Mirjane Ule s fakultete za družbene vede v Ljubljani je kot v številnih drugih primerih tudi pri ločitvi staršev absolutno treba gledati na korist otroka. V takem primeru je sostarševstvo, ki se v Sloveniji že uveljavlja, po njenih besedah zelo dobra institucija.

“Otrok ima pri taki rešitvi potemtakem dva doma, dve bivališči, ki ju menja v skladu z dogovorom med staršema,” je pojasnila Uletova, ki je dejavna tudi v Centru za socialno psihologijo na omenjeni fakulteti.

Koncept sostarševstva pelje stran od bojev

Že sama odločitev za sostarševstvo mora biti po besedah Čačinovič Vogrinčičeve plod visokokvalificiranega strokovnega dela v procesu pomoči staršem in otrokom, da najprej raziščejo možnosti in pridejo do odločitev. Sledi sostarševsko sodelovanje ter končno konkretna pomoč in podpora staršem in otrokom za učenje življenja v sostarševstvu po razvezi, je poudarila. “Za novo učenje gre. Koncept sostarševstva pelje stran od bojev, konfliktov, obtožb,” je izpostavila.

Sostarševstvo po njenih besedah večini odpira dobre možnosti. “Skrbno moramo pristopiti k novemu, šele soustvarjenemu, kar pa v naši družbi ni običajno. Zato so to dobre nove odločitve, njim pa sledijo podpora, pomoč, delo in učenje,” je naštela.

Uletova pa veliko vlogo vidi v socialnih službah, ki morajo starša izobraziti o mogočih rešitvah. “V prvi vrsti mora takšne možnosti omogočati zakonodaja, socialne službe pa pomagajo staršem, da razrešijo dileme,” je dejala.

Odpiranje možnosti, da ima otrok podporo v odraslih osebah, skrbnikih, da se počuti v tem varnega, da ni osamljen, je po njenih besedah dobro. “Vojne so najslabša stvar za kogar koli, za otroka pa sploh, še zlasti če gre za nasprotja med ljudmi, ki jih ima rad in na katere je čustveno navezan,” je poudarila.

Tudi pri varuhu človekovih pravic ne dvomijo, da je skupno starševstvo najboljše za otroke. Izpostavljajo pa primere, v katerih vsaj eden od staršev ni pripravljen sodelovati. “V takšnih primerih je vprašanje, če je skupno starševstvo najboljša rešitev,” je ob robu posveta o največji koristi otrok po ločitvi, ki ga je v začetku leta v Ljubljani organiziralo društvo Door, za STA dejal svetovalec pri varuhu človekovih pravic Lan Vošnjak.

Varuh je že pred leti v svojih poročilih zaznaval, da se kot problem pojavlja razlika med starši, ki jim je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, in tistimi, ki imajo le določene stike z otrokom. “Te razlike verjetno nimajo zakonskih podlag in niso nujne, a do njih prihaja v praksi,” je izpostavil.

Sprejemanje družinskega zakonika je sicer spremljala široka javna razprava. Večina rešitev, ki prinašajo večje spremembe, pa se bo začela uporabljati šele čez dve leti.