Po seriji zunanjepolitičnih preobratov je sedaj govor o "novem" Donaldu Trumpu, ki je bistveno bolj naklonjen uporabi vojaške sile kot pa Trump, ki smo ga videli med predsedniško kampanjo lani. Prejšnji Trump je vsako uporabo ameriških vojaških sil v Siriji imel za nesmiselno in nevarno, Združene države pa je pozival, naj se umaknejo za nove zidove. Sedaj, nenadoma, pa je Trumpova administracija sprožila raketni napad na eno od zračnih baz sirskega predsednika Bašarja al Asada, namignila vojaško akcijo proti Severni Koreji ter odvrgla "mater vseh bomb" na utrdbo Islamske države na vzhodu Afganistana. Vse to so pospremili tviti predsednika, ki je izjavil, da bodo ZDA sledile lastnim rešitvam za ključne zadeve, če druge države ne bodo ponudile svoje pomoči. Carl Bildt Zdi se, da je mednarodna skupnost - vključno s Kitajsko - razumela, zakaj so ZDA napadle sirsko zračno bazo, iz katere je bil sprožen ostudni napad s kemičnim orožjem. Toda Trumpova administracija še naprej sledi zapovedi "najprej Amerika". Ker se zaveda globalne resničnosti, sedaj prilagaja svojo politiko, včasih tako nepričakovano, da bi koga utemeljeno zaskrbelo, da bo diplomacija v ozadje potisnila bombe in tvite. To skrb je še podkrepilo dramatično zmanjšanje proračuna za ameriško zunanje ministrstvo in ameriških sredstev za Združene narode, kar je predlagal Trump. Istočasno pa številni ključni položaji v aparatu ameriške diplomacije ostajajo nezapolnjeni. Celo prijatelji Amerike se zavedajo, da je to nevarna pot. Bombe lahko samo uničujejo. Za vzpostavitev trajnega miru so potrebni kompromisi in oblikovanje koalicij - z eno besedo, diplomacija. Po svetu je veliko konfliktov, začenši s Sirijo, ki jih bo samo še težje reševati brez pozornosti ameriške diplomacije. Pogovori pod pokroviteljstvom Združenih narodov o koncu državljanske vojne se niso premaknili nikamor, delno tudi zato, ker nihče ne ve, kakšno je stališče ZDA pod Trumpovim vodstvom. Soočene s tem vodstvenim vakuumom se druge drž