Nakupna vinska destinacija pomeni, da k nam ne hodijo samo vinopisci, vinski poznavalci, ki nas omenjajo kot pomembne, visokokakovostne pridelovalce vina, ampak da kupci pri nas vidijo priložnost za svoje prodajne programe v svojih državah, je za STA pojasnil Brejc.

Prepričan je, da smo preveč zagledani v romantične razlage o vinski panogi. “Pri nas je veliko stereotipnih in kvazi strokovnih tez, da je Slovenija majhna in da nimamo količin za izvoz. To lahko govorijo samo tisti, ki o izvozu nimajo pojma. Veliki, znani kupci natančno vedo, kaj Slovenija zmore, in nas ne prosijo za stvari, ki nam niso namenjene,” še dodaja Brejc, ki opozarja, da izgubljanje v medsebojnih prerekanjih vsem vinarjem in vinogradnikom že škoduje.

Vinogradniki in vinarji pa pogrešajo tudi enotno strategijo. “A te ne bo, dokler ne bomo po vzoru sosednjih in vinsko uspešnejših držav ustanovili generičnega vinskega telesa in vseh vinarjev vključili, lahko tudi z zakonom, v promocijo,” pa je opozoril sekretar Združenja družinskih vinogradnikov – vinarjev Slovenije Bruno Gaberšek.

Generično telo bi moralo po njegovih besedah na podlagi aktivne udeležbe vinarjev določati strategijo in jo izvajati. Boji pa se, da bi prišla neka agencija, ki dela reklame za karkoli – Gaberšek namreč meni, da ima sektor zadosti znanja. Ob tem pa priznava, da potrebujejo zunanjo višjo silo, ki bo vse vinarje, ki so vpisani v register, posadila za isto mizo. “Slovenije kot vinske destinacije ne moremo reklamirati razdrobljeno. Tu mora biti nekdo, ki je nad sektorjem, a obenem povezan z njim, da pozna in ve, kakšne so možnosti, ter zna nakazati smer,” pravi Gaberšek.

Brejc je pokazal na Avstrijo, kjer so ustanovili generično telo, ki razpolaga z 18 milijoni evrov letno, ima več kot 20 zaposlenih in sistematično skrbi za promocijo avstrijskega vina, ne oziraje se na to, ali gre za velike, srednje ali majhne kleti.

Brejc je opozoril, da je v zadnjem desetletju padel obseg pridelave grozdja, po letu 2006 se je uvoz vina potrojil, Slovenija pa ob tem izkazuje negativno izvozno uvozno bilanco, ki je lani dosegla skoraj osem milijonov litrov vina.

Da bi morali bolj ločevati hobi program, kjer imajo nasajenih 300 ali 500 trt, od profesionalnega programa pa je izpostavil prvi mož Vinske kleti Goriška Brda Silvan Peršolja. Prepričan je, da je treba vlagati v blagovno znamko Slovenije kot vinske dežele. “Slovenija predstavlja okoli 0,4 odstotka evropske vinske pridelave, ampak spada v zgornji najvišji segment, nastopati moramo kot enotna blagovna znamka, kot Slovenija,” je dejal.

Opozoril je, da je zadnjih 20 let prevladoval izrazit individualizem, kjer so večji sistemi razpadali, se je pa v tem času vzpostavila kakovostna infrastruktura. “Zdaj pa manjka, da bi se vinarji združili skupaj kot enotna ekipa, da postavimo Slovenijo na svetovni vinski zemljevid. To pomeni skupne nastope na sejmih, večji poudarek skupne identitete,” je še dejal Peršolja.

Večkratni vinar leta Jožef Prus je za STA opozoril, da je pri veliko uvoženih vinih poreklo neznano, predvsem pa nekatera uvožena vina na slovenske trgovske police prihajajo z zelo nizko ceno. “Buteljčna vrhunska vina prodajajo po dva evra, kar je neverjetno. A ne vemo, kako je bilo to vino pridelano, predelano,

negovano. Je tako, kot bi kupili mačka v žaklju,” je dodal.

“Na domačem trgu slovensko vino izgublja tržni delež proti uvoženemu vinu, po naši oceni se dogaja tudi izguba tržnega deleža vina proti vsem drugim konkurenčnim pijačam. To je najbolj nevaren trend, ker kaže, da se zvestoba slovenskih vinopivcev zmanjšuje,” je poudaril Brejc. To je po njegovem mnenju prvi znak, da moramo znova pristopiti k bolj generični promociji vina in vinske kulture.

Vhodni stroški vinogradnikov in vinarjev, njihove naravne zmožnosti so takšne, da bi najboljša in najdražja v celoti težko prodali v Sloveniji, saj je trg premajhen, meni Brejc. Prepričan je, da bi morali z internacionalizacijo vsaj tretjino slovenske vinske pridelave izvoziti.

Slovenski vinski trg že več desetletij duši nepreglednost in neevidentiranost. “Letos je po oceni neodvisnih davčnih svetovalcev, ki so za nas naredili analizo, vina s sivega trga za okoli 27 milijonov litrov, kar predstavlja tretjino slovenske pridelave. Ta nered je destruktiven na celi črti, zaradi tako nejasnih razmer na slovenskem trgu nastopa vino, ki ga tako rekoč ni. Za vinarje, ki živijo izključno od grozdja in vina, je ta tekma neenakopravna, tudi statusno,” je opozoril Brejc.

Sivi trg po Brejčevem mnenju tudi onemogoča vzpostavitev strategije in operativnega načrta za panogo, saj evidence niso verodostojne.

Tudi Gaberšek poudarja, da neregistrirano vino odžira dohodek registriranim vinarjem, je pa o obsegu tega trga več različnih ocen. Sam meni, da sivi trg predstavlja četrtino letne pridelave vina, ki povprečno znaša od 80 do 90 milijonov litrov vina. “Četrtina torej prihaja z razdrobljenih parcelic, ki po zakonu niso zavezane vpisu v register in prijavljanju pridelka. To je naša težava, je pa vprašanje, koliko v teh časih, ko se že tako opušča kmetijska proizvodnja, zaostrovati zadeve. Ne znamo pravilno zajeti tega in vseh zajeti v evidenco,” je Gabrovšek spomnil tudi na drugo plat.

Meni, da bi vpis tudi teh malih pridelovalcev pomenil velik zalogaj s stališča administriranja, vodenja statistike in nadzora. Opozarja še, da bi morali najti salomonsko rešitev, da se vendar ohrani obdelanost okolja in podeželja.