Novinarstvo sem vedno jemal smrtno resno. Kot vesoljni dar in prekletstvo. Si ali nisi. Zaradi njega me je bilo (le) enkrat resnično strah za življenje. S kolegom Vojislavom Berckom sva februarja 2011, ko je na trgu Tahrir v Kairu vstalo egiptovsko ljudstvo proti avtokratu Hosniju Mubaraku, neki večer – proti polnoči je bila ura – v povsem praznem hotelu iz sedmega nadstropja gledala na ulice, po katerih so krožili tanki. Od blizu in daleč so se slišali streli. Revolucija je že šla v kontrarevolucijo. Vonj zgodovinskih premikov, usodnosti se je mešal z vonjem po … Ne vem, smrti. Na tanki rdeči liniji med pogumom in strahom sem hodil sem in tja, a zdelo se mi je, da kot novinar stojim sredi nečesa, o čemer se bodo moji otroci učili iz učbenikov. O tem pišem, ljudem v Sloveniji pomagam to razumeti. Po svoje čisti privilegij je bilo biti del tistega dogajanja. Revolucija! Vojislav je tisti večer kadil, kot da bo konec sveta, a je bil razmeroma miren, vsaj meni se je zdelo, v primerjavi z mano, jaz sem živčkal. Nekaj dni prej, ko sva se z letališča prebijala v Kairo, so najin taksi na kontrolnih točkah večkrat ustavili oboroženi možje. Nabite kalašnikovke niso bile še nikoli tako blizu. Še dobro, da nisem razumel, kaj je najin taksist kričal, ko je nadvse živčnim modelom molel najine novinarske izkaznice. Oni so s konicami pušk trkali po oknih na zadnjih vratih avta. Nekaj mesecev kasneje, julija istega leta, sem – bila je nedelja zjutraj – sedel na letalu za Oslo. Debel fascikel zapiskov, člankov, literature sem imel o Andersu Breiviku. V petek popoldne je šel, iz nič – ljudje so se spomnili, kako jih je vsako jutro lepo pozdravil, ko je bil že čisto pri koncu s svojim peklenskim načrtom – v množični klavski pohod. Ni prenesel, da bi otroci, mladostniki postali ljudje, ki ne bi sovražili muslimanov, tujcev. Naslednje dneve sem prvič v življenju tvital kot zmešan, v nekaj dneh sem dobil več sto sledilcev, poleg Večera sem se javljal za Pop TV, za Odmeve TVS, za MMC. Od
