Reforma, ki je zagotovila dostop do zavarovanja okrog 20 milijonom Američanov, je zapletena in ni zaustavila naraščanja stroškov najdražjega zdravstvenega sistema na svetu. To, da so jo podprle zdravstvene zavarovalnice, ki jih zanima le dobiček, je zgovorno samo po sebi, zadovoljni so mladi do 26. leta starosti, katerih starši imajo dobro zavarovanje, na katerem lahko ostanejo, pa tudi bolniki, ki se prej niso niti mogli zavarovati.
Reforma je ukinila diskriminacijo, zavarovalnice pa so jo podprle, ker jim je prinesla milijone novih zdravih plačnikov. Brez subvencij pa premije za samoplačnike ostajajo previsoke in same po sebi niso dovolj za plačilo stroškov zdravljenja. Odvisno od police, je treba najprej iz svojega žepa pokriti stroške do več tisoč dolarjev, šele nato se pridruži zavarovalnica.
Le največji optimist lahko pričakuje, da bo republikanska alternativa reformi poskrbela za odpravo pomanjkljivosti, ker pomoč tistim, ki ne zmorejo sami, pač ni v strankarski filozofiji. Trenutno še nihče ne ve, kaj bo nastalo.
Zdravstvena reforma je skupaj s prizadevanji za proračunsko oziroma davkoplačevalsko pomoč pri okrevanju gospodarstva po veliki finančni krizi Obamo zaposlovala v prvih dveh letih prvega mandata. Potrjen je bil stimulacijski paket, ki ni zadostoval za hitrejše okrevanje, republikanci so blokirali, odgovornost za težave uspešno naprtili demokratom in leta 2010 prevzeli večino v predstavniškem domu kongresa.
V senatu so imeli na voljo institucijo obstrukcije (filibustra), ki so jo potem demokrati oslabili zaradi velikega zaostanka pri potrjevanju sodniških kandidatov, veleposlanikov in drugih kandidatov za vladne položaje. To se jim bo v času republikanskega predsednika in popolne kongresne večine republikancev seveda maščevalo.
Gospodarsko okrevanje je bilo počasno, a je prišlo, na žalost demokratov malce prepozno za zmago demokratke Hillary Clinton. Ko je 47-letni senator iz Chicaga prišel na oblast, je bila stopnja brezposelnosti v ZDA blizu desetim odstotkom, danes se giblje pri okrog 4,6 odstotka. Delovna mesta so se izgubljala po tekočem traku, danes se podobno odpirajo. Borze so padle na dno, danes podirajo rekorde.
Avtomobilska industrija ni le rešena, ampak podira prodajne rekorde. Rasti so začele tudi plače. Obama se ne pozabi pohvaliti, da je odvisnost od uvožene nafte padla za polovico, proizvodnja energije iz obnovljivih virov pa se je podvojila. Zaščita potrošnikov je nekoliko boljša kot pred krizo, stopnja revščine pa je začela nazadovati.
V času Obamovega vladanja je v ZDA dozorel trenutek za odpravo diskriminacije homoseksualcev glede pravice do sklepanja zakonskih zvez in pravice do odkritega služenja v oboroženih silah. Obama je uvodoma mencal, govoril o pravicah držav, z leti pa je skupaj z večino Američanov spremenil mnenje ter osebno podprl homoseksualce, čeprav ga je v to morda prisilil podpredsednik Joseph Biden, ki je Obamovo stališče izrazil še pred predsednikom.
Obama je kmalu po nastopu položaja, še preden je storil kar koli, prejel Nobelovo nagrado za mir. Nagradi je deloma ostal zvest, saj je umaknil vojake iz Iraka, zmanjšal njihovo število v Afganistanu in ni začel nove vojne. Obenem je okrepil napade na osumljene teroriste z brezpilotnimi letali, pri čemer pa umirajo tudi nedolžni.
Posebne enote so na njegov ukaz maja 2011 pokončale pobudnika terorističnih napadov 11. septembra 2001 Osamo bin Ladna in Obama si je želel, da se s temi potezami izvleče iz eksplozivnega Bližnjega vzhoda in srednje Azije ter se posveti gospodarsko bolj obetajoči azijsko-tihomorski regiji, kjer naraščata moč in vpliv Kitajske.
Obrat proti Aziji mu ni uspel zaradi oblikovanja skrajne sunitske skupine Islamska država, ki je okužila velik del Iraka in Sirije, in Obama je tu obtičal.
Odločitev o umiku iz regije oziroma trdnem prepričanju, da tam ne bo začel nove vojne z ameriškimi vojaki na tleh, se ni mogla ujeti z javno izraženimi načeli in ideali ameriške zunanje politike. Praznino je zapolnila Rusija.
Največji poraz doma za Obamo je zagotovo pomanjkanje pametnih ukrepov proti razširjenosti orožja tudi po pokolu nedolžnih otrok v Newtownu, na zunanjepolitičnem področju pa odmeva nesposobnost zapreti taborišče za osumljene teroriste Guantanamo na Kubi.
Med uspehe lahko Obama šteje začetek procesa normalizacije odnosov s Kubo, ki ga lahko poslovno naravnani Trump morda celo nadaljuje.
Iranski jedrski sporazum bo Trump prav tako težko odpravil, ker ni bil sklenjen bilateralno, ampak s skupino najpomembnejših držav sveta.
Po volilni zmagi pa je Trump vsaj navidez začel spreminjati stališča o podnebnih spremembah, ki morda le niso trik v korist Kitajske, kot je govoril. Zaradi tega mogoče ne bo enostransko odstopil od pariškega podnebnega sporazuma, kot je George Bush mlajši storil s kjotskim protokolom.
Obama poudarja, da v osmih letih nobena tuja teroristična skupina ni izvedla napada v ZDA. Tisto, s čimer se lahko zares pohvali, pa je to, da v osmih letih ni bilo v Beli hiši nobenega škandala, ne zaradi njega in ne zaradi otrok.
Ankete so glede Trumpa niso izkazale, ampak drugega orodja za merjenje razpoloženja javnosti še ni. Po zadnji anketi AP ima o Obami pozitivno mnenje 57 odstotkov Američanov, negativno pa 37 odstotkov. Obenem jih manj kot polovica meni, da je danes bolje kot pred osmimi leti, in kar dve tretjini jih menita, da Obama ni izpolnil pričakovanj. Štirje odstotki ocenjujejo, da je Amerika danes bolj razdeljena, le 27 odstotkov pa, da je manj.
Ob slovesu je Obama manj priljubljen kot George Bush starejši januarja 1993, podobno priljubljen kot Bill Clinton januarja 2001 in bolj priljubljen kot George Bush mlajši januarja 2009.
Kot je povedal, bo po slovesu iz Bele hiše s soprogo Michelle najprej odšel na počitnice, potem pa bosta ostala v Washingtonu, dokler mlajša hči Sasha ne konča šolanja. Od Trumpa bo odvisno, kako zelo bo Obama v prihodnje javno aktiven.
Morda pa bo tudi predsednik glasbenih lestvic aplikacije Spotify, ki te dni ponuja delovno mesto za nekoga z Nobelovo nagrado za mir, dobrimi odnosi s slavnimi, odličnimi govornimi sposobnostmi in poznavanjem glasbe.
