Kategorija: Ocene Wed, 22 Feb 2017 21:00:00 +0100 Lanskega dobitnika nagrade Prešernovega sklada, slikarja Aleksija Kobala, nagrada očitno ni uspavala, prav tako pa njegovega pogleda na svet ni naredila vedrejšega, nasprotno, njegova vizija, predstavljena z novim ciklom slik, se zdi temnejša kot kadarkoli. Na platnih vidimo metaforično odslikavo nekakšne post-civilizacije, pustinje civilizacije, civilizacije pustinje, skrajno grobega in hkrati visoko tehniziranega sistema. Dehumanizacija, nakazana v prejšnjih avtorjevih serijah, se je očitno dovršila, upanje je postalo preživeta kategorija, njegovo senco za hip vzbudi kvečjemu kakšen »melanholični otoček«. Ti so nekakšne izolirane, nadzorovane, tehnološko pogojene monade, oazice idile, zaznamovane z zelenjem cipres, ki pa spričo multipliciranosti, uniformnosti, medsebojne ločenosti, delujejo zgolj kot ostanki ostankov nekdanje narave, sveta oziroma njuni surogati, ki še poudarijo rezultate dokončno, nepovratno izvršenega procesa. Svet s Kobalovih slik se zdi kot ogromna ječa, brezdušni mehanizem brez vidnega smisla, sklop ...