Kategorija: Ocene Tue, 28 Nov 2017 15:00:00 +0100 Fassbinderjeva specifična gradnja dogajanja na jezikovni ravni in filmska fragmentarnost z ostrimi rezi med hipnimi prizori na odru kaj hitro lahko delujeta togo in statično, a je ustvarjalni ekipi to gmoto besednega gradiva uspelo narediti presenetljivo živo in meseno. K takšnemu učinku vodijo celostna usmeritev (reži­serka Ivana Djilas), ki postavlja monološke izpovedi in kratke dialoge v scenski kontekst zabave, telesna razgibanost v dinamičnih konstelacijah množice (koreografinja Maša Kagao Knez) in ubrana kolektivnost igralske ekipe. Kljub temu vsi drobci osebnih zgodb in njihovih trkov niso zaživeli v trdno vpeti celoti; mnogi so uhajali logičnemu časovnemu narativu, v katerega jih je skušala spraviti uprizoritvena zasnova, mestoma se je tej težnji odpovedala tudi režija, ki je nihala med jasnim dogodkovnim okvirom in njegovim neutemeljenim razbitjem. Uprizoritev je zbujala predvsem vtis ukvarjanja z možnostjo scenske ...