Kategorija: Ocene Thu, 30 Nov 2017 21:00:00 +0100 Ob začetku predstave je publika opozorjena, da lahko na katerikoli točki, če ji karkoli ne bo všeč, uporabi besedo ne. S tem Brodar, Novak in Stegnar vzpostavijo varen prostor, v katerem ima občinstvo vselej možnost soodločanja o poteku dogajanja. Predstava fizični kontakt (zavestno) ukinja ter se odvija skoraj izključno na verbalni ravni. Sprva »Stegnar«, »Novak« in »Brodar« (projekt, prav tako kot prva dela trilogije Zato sem srečen in Katarina po naročilu ohranja poigravanje z avtobiografskostjo) spregovorijo o »svojih« seksualnih izkušnjah, zatem začno naslavljati občinstvo; s posamičnimi gledalkami in gledalci, vzpostavijo očesni stik, verbalno posežejo v njihovo intimo in jim opišejo, kaj (seksualnega) bi z njimi počeli. Nestrinjanje so na reprizi, ki sem si jo ogledala sama, izrazili le trije moški; eden se je pritoževal, da je razočaran, ker ga na kavč, kjer ...