Kategorija: Ocene Mon, 12 Feb 2018 21:00:00 +0100 Preobilje podob vodi k deformaciji, slabljenju in na koncu skoraj popolnemu izbrisu detekcije. To lahko danes spremljamo na različnih področjih vizualnega in gledališče tukaj ni izjema. Zgoščenost dražljajev in intenzivna uporaba različnih znakov sicer lahko imata včasih tudi pomembno funkcijo v smislu razhierarhizacije, distance od konvencionalne zaznave in razkroja celote, vendar je to zelo odvisno od dramske predloge. Samomorilec Nikolaja Erdmana zagotovo ni takšen primer, četudi v zelo spremenjeni in aktualizirani verziji Nebojše Popa Tasića. Za režiserko Ivano Djilas je takšno kopičenje v skoraj šolskem primeru horror vacui že značilno. Včasih tudi funkcionira, lep primer je bil Peter Kušter, zelo pogosto pa tudi ne. Samomorilec pač ni odbita metaforična operetna travestija, temveč dokaj grenka farsa v tipično ruski maniri ...