Kategorija: Ocene Mon, 25 Sep 2017 18:00:00 +0200 Vprašanje o smiselnosti umestitve prvega posvetnega dramskega besedila v slovenščini na repertoar osrednjega nacionalnega gledališča je sicer prej namenjeno umetniškemu vodstvu, a ne nazadnje bistveno določa režijski pristop in premislek o želeni podobi uprizoritve. In za to odločitev je potreben močnejši argument kot le poklon vzniku slovenske gledališke besede. Režiser Luka Martin Škof je za vsebino in način komunikacije tega dokumenta slovenske gledališke in družbene zgodovine z današnjim gledalcem izbral populistično prilagoditev, ki se naivnosti v vernem uprizarjanju Linhartove komedije izogiba prav z njenim potenciranjem in komiko oziroma smeh enači s smešenjem. Lahkotnosti te prostodušne preprostosti verjetno nakazuje tudi rešitev, ki bi popestrila uro ob šolskih obiskih. Igralci se v Linhartovem jeziku sukajo povsem domače (dramaturg je Arko), deloma ...