Kategorija: Kolumne Tue, 16 Aug 2016 13:00:00 +0200 Biti čisto blizu, ko prijatelji čarajo vrhunske športne uspehe, je nekaj enkratnega. Občutek ekstaze, nekontroliranega bitja srca, iskrene privoščljivosti in tudi živalskega dretja te zasvoji. Eno najlepših tovrstnih izkušenj sem imel srečo doživeti pred dvema letoma v ameriškem Deep Creeku, kjer sta rojaka z bližnjega Mosta na Soči Luka Božič in Sašo Taljat v kanuističnem dvojcu v slalomu na divjih vodah priveslala zlato na svetovnem prvenstvu. Tista peščica Slovencev na tribuni nas je ponorela, da so bržčas tamkajšnje varnostne sile hipoma povečale pripravljenost. Nepremagljivi smo bili kakor tista dva mokra skorajda še golobradca v čolnu. Zlato smo nato pošteno zalili z zlato tekočino. Česar pa se v tistem trenutku resničnih sanj še nismo zavedali, je bilo pravzaprav strašljivo dejstvo, da sta si športnika v trenutku, ko sta zmagovito prečkala ciljno črto, ...