Energija, ki so jo na ulice srbskih mest najprej prinesli študenti, nato pa so se jim pridružili še nasprotniki režima vseh generacij, je znova vrnila opuščeno upanje in vdahnila novo življenje državi, ki je živela med strahom in apatijo. "Ko krivica postane zakon, odpor postane obveznost," je znan pregovor enega od snovalcev Amerike Thomasa Jeffersona, toda kljub številnim pričevanjem o krivicah so bili množični protestni shodi popolno presenečenje. Tako za oblast - ki je bila uročena z zmago, kot tudi za opozicijo - ki ni prepoznala potenciala nezadovoljstva mladine. Volitve so bile povod, vzroki brezupnih mladih globlji, toda ostaja uganka, zakaj se je "protest proti diktaturi" začel prvi dan po predsedniških volitvah, ki jih je dosedanji premier Aleksandar Vučić dobil v prvem krogu. Ali ni bilo logično, da se spontana množična mobilizacija prek družabnih omrežij sproži med predvolilno kampanjo, ko je oblast manipulirala na vse načine in tako nekaterim tekmecem na silo odvzela drugi krog volitev? Seveda je logično, toda bo že tako, da je pomemben del javnosti, vključno z opozicijskimi voditelji, lahkotno šel prek Vučićeve monopolizacije medijev, prek širjenja strahu tik pred volitvami. Bojevita retorika o vračanju v preteklost ter teza, da je stabilnost v regiji pomembnejša od demokracije, sta obrodili sadove. Zmagal je in prejel pohvale iz sveta, toda njegova kraja volitev pred volitvami je po sili fizičnih zakonov povzročila povolilni gnev. Aleksandar Andjić Boško Jakšić Mladini je prekipelo naknadno. Mladi so enostavno siti življenja v državi, v kateri se je nenormalnost naselila v vse. Njihovo sporočilo je, da si ne želijo overjati izseljenskih vizumov in odhajati iz Srbije, ki se je prebila na drugo mesto svetovnega seznama o begu možganov. Nočejo se bati dejstva, da bi imeli otroke, potlačeni s spoznanjem, da jim ne morejo privoščiti niti tistega minimuma, nujno potrebnega za dostojno odraščanje. Pokazali so, da niso pripravljeni z lastno inertnos