Spravljanje pridelka je trenutno v polnem teku, v zadrugi pa po Kosijevih besedah računajo, da bo v povprečju pridelek znašal okoli 60 ton na hektar, kar bi ob 75 hektarjih letos obdelanih površin na območju Spodnjega Podravja, Prekmurja in Prlekije skupaj pomenilo okoli 4500 ton sladkorne pese.

“Glede na vremenske pogoje skozi leto bo to več, kot smo pričakovali, smo pa ob setvi načrtovali približno tako številko,” je dejal Kosi in povedal, da že dva tedna pridelek spravljajo na deponije, kjer morajo peso v skladu s pogodbo očistiti, medtem ko so v petek tovornjaki hrvaškega podjetja že začeli z odvozom v Virovitico.

Tudi kakovostno bo letošnji pridelek po njegovih besedah v skladu s pričakovanji. Za zdaj še vedno razpolagajo le s podatki iz tovarne, ki kažejo na to, da bodo najmanj dosegli dogovorjeno sladkorno stopnjo okoli 16, za kar je obljubljena odkupna cena 36 evrov za tono pese.

V Kooperativi Kristal v tem primeru pričakujejo, bo bodo kmetje zadovoljni in se bodo dogovorili za prihodnje sodelovanje. Z Virom imajo namreč pogodbo sklenjeno samo za letošnjo kampanjo, so se pa prejšnji teden že usedli s člani zadruge in se bodo, kot zdaj kaže, kmalu odločili o sodelovanju tudi v naslednjem letu.

“Bi bilo pa za nas zelo dobro, če bi uspeli zagotoviti vsaj 200 hektarjev površin za setev sladkorne pese. Na osnovi dosedanjih pogovorov in zadovoljstva tistih, ki so peso gojili že letos, je tak cilj realno pričakovati,” meni Kosi.

Ob tem je povedal, da je najverjetneje zaradi pomanjkanja industrijskih jabolk letos nekaj zanimanja za nakup sladkorne pese tudi s strani lovskih družin in Slovenskih državnih gozdov. Morda jim bodo lahko ponudili kakšno manjšo količino, saj so sicer pogodbeno vezani na hrvaškega partnerja. Če bo v prihodnje več interesa, lahko posejejo tudi kakšno površino za potrebe divjadi, je dodal.

Čeprav bi si pridelovalci sladkorne pese želeli, da bi njihov pridelek ostal doma in bi ga tukaj predelali v sladkor ali kakšen drug izdelek, za zdaj nič ne kaže, da bi Hrvati dobili konkurenco. Že zdaj je jasno, da te ne bo s strani skupine Agrana Studen, ki je letos kupila pakirni center, silos in skladišča nekdanje tovarne sladkorja v Ormožu.

Pri predstavnikih skupine so preverjali možnosti morebitnega sodelovanja, a so jim ti na sestanku povedali, da iz tega ne bo nič. So se pa s hrvaškimi partnerji uspeli dogovoriti, da bodo vsaj del sladkorja zapakirali tudi v “slovensko vrečko”.

Sicer pa so po Kosijevih besedah še vedno živi tudi njihovi načrti, da bi v prihodnosti v Sloveniji spet sami predelovali sladkorno peso, bodisi v sladkor ali druge izdelke, a je vse to še vedno bolj dolgoročno razmišljanje. Tudi prodaja dela ormoške tovarne teh njihovih načrtov ne ovira, saj da je tam še vedno dovolj prostora, pa tudi sicer se lahko odločijo za kakšno drugo lokacijo.