"Občutka, ko primeš glino, ne morem opisati. Vse negativno potegne iz tebe, potem pa začneš v to kepo zemlje vlagati samo lepo: občutke, ljubezen ... težko opišem," pove Klaudija Sakovič iz Beltincev. Takoj postane jasno, zakaj so ljudem predmeti, ki pridejo izpod njenih rok, tako zelo všeč: zemlja odda tisto, kar prejme. Zgodba, kako je prišla do keramike, je dolga: "Tak vihrav tip človeka sem; veliko stvari me zanima in hitro se naveličam. Rada pa tudi poskušam kaj novega." Že kot otroka jo je zanimalo, kako lončarji izdelujejo posodo. "Nekega lepega dne sem se odločila, da poskusim. In kmalu ugotovila, da ni čudno, da pravijo ‘stari majster‘. Preden spremeniš kepo zemlje v sijočo in celo uporabno stvar, ki bo nekomu v zadovoljstvo in jo bo rad uporabljal, pa še trpežna mora biti, mora preteči kar nekaj vode." Vreteno, pravi, sicer ima, a večino izdelkov oblikuje kar z rokami: "Še vedno sem popolna amaterka in še dolgo bom. Na vretenu mi sicer uspejo kakšne majhne posode, kaj večjega pa me še čaka." A se ji nikamor ne mudi. "Ne, verižic ne delam več. Kdaj naredim še kaj za okrog vratu, a redko in še takrat le po naročilu, da vem, za koga delam. Nakit namreč mora izražati neko osebno noto tistega, ki ga bo nosil. Moj dobri prijatelj je med prvimi izvedel, da sem se odločila spet malo zamenjati področje ustvarjanja. Poklicala sem ga in rekla: ‘Zdaj bom pa delala keramiko‘. On pa: ‘Ja, super! Kako si pa to predstavljaš?‘ On mi je tudi pomagal, preden sem si kupila peč, in je nekaj mojih prvih izdelkov peljal k svojemu prijatelju, da so se tam spekli." Ob pogledu na piškotnike bi človek kar stavil, da keksi, spravljeni v njih, zmanjkajo prej. Zraven je krožnik, ki ni posebej pobarvan. "To so pa take organske oblike; to je glina z veliko šamota in spodaj še čutiš njeno osnovo, tisti primarni stik z zemljo, se mi zdi. Pa dotik tistega, ki ga je oblikoval, občutiš. To je to, to je živo," pove Klaudija. "Vintage" torej, neke vrste starinski stil, ki je včasih blizu kiča -