V Celju so učenci prvih treh razredov v šolo ob spremstvu staršev prihajali po vnaprej dogovorjenih urah. Ob vhodu jih je pričakala strokovna delavka in jih pospremila v šolske prostore, kamor straši ne vstopajo.
Otroci, ki so se srečali pred šolo, so bili veseli ponovne vrnitve v šolo. “Veselim se šole in učiteljic, ker sem bila zelo dolgo doma. Pogrešam prijatelje,” je povedala prvošolka Manca in Celja, ki se zaveda tudi tega, da bo v šoli po dvomesečnem premoru vendarle precej drugače, saj bo treba upoštevati stroge zaščitne in higienskem ukrepe: “Vem, da si bomo morali veliko umivati roke in da bomo morali biti malo bolj narazen.”
Tudi na OŠ Borcev za severno mejo v Mariboru so učiteljice pričakale otroke pred vhodnimi vrati v šolo. Starši v stavbo šole niso smeli vstopiti, so pa vnaprej dobili točno določene termine, kdaj naj pripeljejo svoje otroke. Pred šolskim poslopjem so bile narisane črte za ustrezne razmake in tam so otroci s starši tudi počakali, saj so nekateri prišli tja že kake pol ure prezgodaj.
Šolske torbe so bile opazno težke, saj so morali otroci prinesti vse potrebščine v šolo, kjer bodo do nadaljnjega tudi ostale. Kot je za STA povedala mama prvošolca Petra Horvat, so bili pred ponovno vrnitvijo v šolo vsi precej vznemirjeni, kot na prvi šolski dan septembra, danes pa jim je že odleglo, saj je otrok vesel, da lahko spet vidi svoje sošolce, starši pa, da se šolsko delo vrača v ustaljene tirnice. “Absolutno je v redu, da so lahko spet v šoli. Če ne drugega, zaradi srečanja, neposrednega kontakta. Sicer so se slišali na Zoomu, a to je čisto nekaj drugega,” je dejala.
Med starši je bilo nekaj vprašanj glede prevzemanja otrok iz varstva, a so jim učiteljice, ki so vse nosile zaščitne maske, pojasnile, da naj ime otroka povedo informatorju, ki bo nato šel iskati otroka v razred. Sicer pa glede zaščitnih ukrepov zaradi covida-19 niso imeli opaznih pomislekov; kot je dejala večina, zaupajo pedagoškim delavcem, da bodo dobro poskrbeli za njihove otroke.
To jim je zagotovila tudi ravnateljica Lučka Lazarev Šerbec. Čeprav so imeli s prilagoditvami precej dela, je vesela, da je znova mogoč pouk v živo. “Šola brez otrok ni šola, je le neka zgradba. Zdaj ko je v njej spet živžav, ti kar srce zaigra,” je povedala za STA. “Poskrbeli smo za vse, od razkuževanja do umivanja, varnosti pri prehranjevanju, razdalje in podobno. Mislim, da smo vse naredili, kot je potrebno, se bomo pa trudili, da bo čim več pouka zunaj. Tako bodo lahko otroci znova videli učiteljice v obraz in vso obrazno mimiko, ne le oči, kar je za komunikacijo zelo pomembno,” je povedala.
V domžalsko Osnovno šolo Rodica se danes vrača 218 učencev prvega triletja, 97 odstotkov vseh. Če na cestah proti šoli ob 8. uri zjutraj ni bilo običajne gneče, je bilo kar živahno na ploščadi pred šolo. Otroci, ki se niso videli dva meseca, so v skupinicah klepetali, med njimi nekateri tudi z zaščitno masko na obrazu. Mnogi starši so stali ob robu ploščadi in čakali, da vidijo svoje otroke vstopiti.
Da se njen drugošolec vrača v šolo, je vesela tudi Jelena. “Sin komaj čaka, da vidi svoje sošolce. Mene pa veseli, da jih bo še naprej učila njihova učiteljica,” je povedala. Danes se še ne vrača v službo, saj ima še triletnika, ki se zaradi zdravstvenih razlogov še ne bo vrnil v vrtec.
Glede varnosti in zdravja otrok nima pomislekov, jo pa skrbi, kako se bodo počutili otroci ob vseh ukrepih, ki se jih morajo držati v šoli oz vrtcu. “Upam, da se bodo strokovni delavci v vrtcu in šoli potrudili, da bodo, ne glede na vsa nova pravila, otroci zadovoljni,” je dodala.
Zadnja dva meseca dela in šolanja otrok doma sta bila za njihovo družino velik izziv. “Največji izziv je bila časovna stiska, dan je bil prekratek za vse obveznosti. Poleg vloge učiteljev so naju z možem čakale še službene obveznosti in energičen triletnik, ki ni ravno sedel križem rok in pridno čakal. A smo se imeli kar se da lepo v dani situaciji. Iz danih okoliščin smo skušali potegniti najbolje,” je še opisala Jelena.
Večina otrok pred domžalsko osnovno šoli je bila zjutraj vidno dobre volje, nekateri posamezniki pa so tudi zbegano ali prestrašeno pogledovali proti vhodu. Drugošolec Linus, ki je pred odhodom v šolsko stavbo potočil tudi nekaj solz, je povedal, mu je bilo šolanje doma všeč, a je vseeno vesel, da bo spet videl sošolce. Le šolska torba je bila danes zelo težka. “Skoraj bi me prevrnila,” je komentiral ob torbi, v kateri so se poleg vseh šolskih potrebščin po navodilu vodstva šole nabrali tudi blazina za sedenje zunaj, pobarvanke in otroška revija, s čemer se bodo otroci lahko zaposlili v podaljšanem bivanju. Uporaba šolskih igral in skupinske igre bodo namreč na razočaranje otrok prepovedane.
