Kdo je zdravnik, ki mu je zares mar za človeka in kolege, ki se nosijo kot bogovi v belem, meče s piedestala? Dr. Uroš Dobnikar, zdravnik mariborskega Univerzitetnega kliničnega centra (UKC). V službi zdravi zlomljene kosti, v prostem času pa zlomljene, izgubljene duše. Specializiran je za športne poškodbe, kolena in gležnje. Opravljen ima doktorat znanosti iz fiziologije človeka. Nikoli ga ni mikalo, da bi odšel živet v tujino. "V Sloveniji se ne zavedamo, kako lepo življenje imamo v lepi državi," pravi. Drugačen je, nič domišljav. Zanimiv, luciden in umirjen sogovornik, ki se mu usta pogosto razlezejo v (na)smeh. Bili ste prvi, ki ste javno izpostavili nevzdržne razmere, slabe odnose v UKC Maribor in v ospredje postavili bolnika kot človeka. Kako je danes, približno leto kasneje? "Odnosi so osnova življenja v službi in doma. Običajno v velikih kolektivih, kjer odnosi ne temeljijo na sočutju, spoštovanju in ljubezni, nastanejo težave. Zaposleni začnejo izgorevati. Tudi pri nas v bolnici je vladala apatija, nezadovoljstvo zaradi načina in pogojev dela. V bolnici smo zato, da pacientom pomagamo. Če tega ne moremo in so v ospredju biznis, ekonomija ali karkoli drugega, je problem. Danes še vedno ni popolno, se pa počasi spreminja. Čas je za spremembo vrednot, da se začnemo spoštovati in sodelovati, skupaj ustvarjati. Vsi zaposleni v bolnici ali drugi ustanovi, podjetju, soustvarjamo klimo, zavest. Če bo večina zaposlenih in pacientov želela spremembe, se bodo zgodile. To je dolgotrajen proces, ampak marsikaj se že odpira, na nepravilnosti se gleda zavestno, javno opozarja, ljudje so se začeli zavedati, da imajo moč, kot kolektiv precej večjo kot posamezniki, da nekaj spremenijo." Kako se to odraža pri bolniku, uporabniku zdravniških storitev? Čakalne vrste v zdravstvu so namreč neobvladljive, ljudje iščejo pomoč v tujini, pri zasebnikih ... "Zdravstveni sistem v Sloveniji je dobro zastavljen, teoretično ima vsak dostop do zdravnika, v praksi pa se velikokrat zatakne