Po besedah Pahorja, ki je za knjigo tudi sam prispeval svoj pogled na Šuštarja in njegovo vlogo v času osamosvajanja, je bil pokojni nadškof osebnost, “ki se je znala zelo mehko dotakniti slehernega posameznika”. Slednje je bilo po predsednikovih besedah zelo pomembno v času osamosvajanja, “ko je nadškof s svojo osebnostjo v naš prostor vnašal mirnost in zbranost”.
“Vsi smo vedeli, da je zelo naklonjen demokraciji in neodvisni Sloveniji. V tem smislu ni bil edini. Ni bil nestor slovenske osamosvojitve. To je bil Jože Pučnik. Ni bil prvi in najbolj goreč zagovornik slovenske osamosvojitve. To so bili drugi pomembni slovenski politiki, denimo Janez Janša, Igor Bavčar in drugi. Je bil pa tisti, ki je znal s svojo mirnostjo to zelo prelomno odločitev za Slovence nekako umestiti v našo kolektivno zavest kot pravilno,” je dejal Pahor.
Ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore pa je izpostavil Šuštarjevo vztrajnost in potrpežljivost. Slednji sta po Zoretovih besedah rasli iz Šuštarjeve “globoke zasidranosti v Boga”, iz katere je tudi črpal svojo povezanost in skrb za človeka.
Knjiga je po besedah ljubljanskega pomožnega škofa Jamnika nastajala več let, v njej pa je opisal vse tisto, kar je s Šuštarjem doživel kot njegov tajnik.
Nadškof je bil po njegovih besedah človek, ki je povezoval in ni nikoli izključeval. “K njemu so hodili ljudje različnih prepričanj in pogledov, pri tem pa si ni nikoli vzel svobode, da bi koga zavrnil. Rdeča nit njegovega delovanja je bil citat iz Antigone: ‘Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu’,” je dejal Jamnik.
Kljub temu, da je bil Šuštar “mila duša”, pa po Jamnikovih besedah ni bil človek, ki bi se dal tudi ukalupiti. “Poslušal je različne ljudi, na koncu pa se je vedno odločal po lastni presoji,” je dejal.
Nadškof je bil po njegovih besedah tudi svetovljan, osebni prijatelj Janeza Pavla II. ter številnih evropskih voditeljev. Ravno to je bilo odločilno, da je Vatikan 13. januarja 1992 priznal Slovenijo, temu priznanju pa so nato sledila priznanja EU in drugih držav, je dejal Jamnik.