Ko se je na današnji dan pred štirimi leti nekaj po sedmi uri zvečer pokadil beli dim iznad Sikstinske kapele v Vatikanu, je bilo jasno: več kot milijarda kristjanov po svetu ima novega tuzemskega voditelja. Ko se je nekaj kasneje izvedelo njegovo ime, so mnogi od začudenja dvignili obrvi, čeprav je ves čas veljal za tihega favorita: Jorge Mario Bergoglio, rojen 17. decembra 1936 v Argentini, je postal 266. papež. Prvi iz Južne Amerike, prvi iz redu jezuitov. Nadel si je papeško ime Frančišek. Zdaj, po štirih letih, čeprav je uradno pričel delo 19. marca 2013, je čas za (laično) inventuro njegovega papeževanja. V politiki bi temu rekli, da je oddelal en mandat. In če je kaj mogoče trditi, je to, da je zatohlo katoliško cerkev iz časov svojega predhodnika, papeža Benedikta XVI., vrnil ljudem. Tudi sam je takšen, ljudski, kar se je videlo že dobro uro po izvolitvi, ko je stopil na balkon z železnim križem okoli vratu. Skromen je ostal tudi po štirih letih; še vedno ne živi v razkošnih vatikanskih sobanah kot njegovi predhodniki, ne nosi prestižnih lakastih rdečih čevljev kot njegov predhodnik, obeduje z drugimi kardinali in duhovniki. Tudi zaradi tega ga je – kot šele tretjega papeža – ugledna revija Time imenovala za osebnost leta, nominiran je bil za Nobelovo nagrado za mir … A vsi ti laskavi nazivi ga menda ne ganejo kaj dosti, kot tudi ne vatikanski blišč. Preprosto rad je blizu ljudem, še zlasti trpečim in revnim, na svojo roko je pripeljal v Vatikan ducat beguncev s kriznih žarišč, ves čas poudarja potrebo po miru. In se, kar zveni precej posvetno, nenehno zavzema za varovanje okolja. Graditelj mostov Ne pretvarja se, da ga politika ne zanima. Diskretna vatikanska diplomacija je posredovala pri prvem srečanju ameriškega in kubanskega predsednika, Baracka Obame in Raula Castra, po več kot pol stoletja ledenih odnosov med državama. Prav tako naj bi bila bistveno pripomogla k sklenitvi premirja v Kolumbiji. In papež Frančišek se je kot prvi poglavar Rimskokato
