Slovenija do zdaj še ni imela predsednice. Samo Milan Kučan je zmagal dvakrat. Politična desnica do zdaj na predsedniških volitvah še ni bila uspešna, čeprav nekateri zadnjo zmago Boruta Pahorja tolmačijo kot uspeh desne sredine, a nekdanji slovenski premier, predsednik državnega zbora in evropski poslanec je takrat vseeno kandidiral kot predstavnik in prej dolgoletni prvak Socialnih demokratov. Volilna udeležba pada kot na vseh ostalih volitvah. To je le nekaj osnovnih značilnosti predsedniških tekem po slovensko. 85,84-odstotna je bila volilna udeležba na volitvah 1992. Nato je vztrajno padala. Na zadnjih je glasovalo že manj kot polovica volilnih upravičencev 1992: Čas mlade demokracije Prve neposredne predsedniške volitve so potekale na podlagi ustave iz decembra 1991. Sodelovalo je osem kandidatov. Že v prvem krogu je zmagal nekdanji vodja slovenske zveze komunistov Milan Kučan, ki pa je na volitvah edini nastopil kot neodvisni kandidat in je dobil 63,9 odstotka glasov. Sledili so: Ivan Bizjak (Slovenski krščanski demokrati – 21,16 odstotka), Jelko Kacin (Demokratska stranka Slovenije – 7,3 odstotka), Stanislav Buser (Slovenska ljudska stranka – 1,94 odstotka), Darja Lavtižar Bebler (Socialistična stranka Slovenije – 1,83 odstotka), Alenka Žagar (Narodni demokrati Slovenije – 1,74 odstotka), Ljubo Sirc (Liberalno demokratska stranka – 1,51 odstotka) in France Tomšič (Socialdemokratska stranka Slovenije – 0,63 odstotka). Volilna udeležba je bila zelo visoka, a za tisti čas, ko je bila Slovenija še mlada demokracija, tudi značilna: 85,84-odstotna. Sočasno so potekale tudi volitve v državni zbor in državni svet. Kandidaturo za predsednika je napovedal tudi Ivan Kramberger, ki pa je bil ubit na predvolilnem shodu v Jurovskem Dolu 7. junija 1992. 1997: Razkol na desni sredini in zastrupitev Tudi druge predsedniške volitve v samostojni Sloveniji je dobil Milan Kučan, spet v prvem krogu, s 55,57 odstotka glasov. Protikandidati so bili Janez Podobnik (Slovenska ljud
