Z velikim zanimanjem sem prebral mnenjski zapis cenjenega kolega dr. Toneta Kregarja v Večeru 6. aprila (na cvetno nedeljo tega dne leta 1941 so nemški bombniki bombardirali prestolnico takratne Kraljevine Jugoslavije) in v celoti se strinjam z zapisanim. Zlasti še v tistem delu njegovega korektnega razmišljanja, da "ni treba biti ravno zgodovinski ekspert", da bi lahko razumel namere glasbenika, ki na tako lahkoten način pozablja na vse surovosti, ki so se še pred 72 leti dogajale tako rekoč tudi na našem domačem pragu. In te surovosti so počeli ljudje z imeni in priimki, možje in fantje, ki so do konca zvesto sledili ustaški ideologiji, za katero je znano, da je bila včasih celo korak pred nacizmom. Krutosti ustaških zločinov so se čudili celo mnogi nacistični veljaki v medvojni NDH. Zgodovinarski kolega dr. Tone Kregar pravilno ugotavlja, da so ustaši "najraje obračunavali s Srbi, Judi, Romi in Hrvati antifašisti. A tudi s Slovenci. Med vojno so namreč pobijali in požigali po belokranjskih in kozjanskih vaseh, zločine počeli tudi ob umiku pomladi 1945, najhuje pa je bilo v zloglasnem taborišču Jasenovac. Njihove tamkajšnje slovenske žrtve so bili v glavnem izgnanci na Hrvaškem, med njimi peterica slovenskih katoliških duhovnikov, ki so jih jeseni 1942 v imenu svojega načeloma istega boga in domovine pobili s kiji, jim prerezali vratove in jih vrgli v Savo." Jasenovac sodi med najstrašnejša koncentracijska taborišča v času druge svetovne vojne in v tej "balkanski tovarni smrti" je bilo ubijanje ljudi nekaj povsem običajnega. Pijani ustaši so si dajali duška in tekmovali, kateri bo bolj krvav in kateri bo čim bolj okrutno spravil s tega sveta več nepotrebne "srbske, judovske in romske golazni". Nič novega, to se ve in o tovrstnih zgodovinskih dejstvih ni mogoče dvomiti. Nekateri raziskovalci tega temnega obdobja človeške zgodovine Jasenovac občasno primerjajo celo z največjim nacističnim uničevalnim taboriščem Auschwitz - Birkenau v okupirani Poljski. Pri teh prime