“London kliče, London kliče!” me je danes navsezgodaj poklical moj angleški prijatelj. Zvenelo je kot klic na pomoč. “Hej, Nick, kje je zdaj London? Je vaš veliki otok čez noč odplul proti ZDA ali proti Afriki?” Rezultat referenduma o brexitu sem izvedel komaj kakšno minuto prej. “Za Afriko je brez zveze trošiti gorivo, ker bodo podnebne spremembe prej ko slej opravile svoje,” sem bil sarkastičen. Pravzaprav po krivici. Moj prijatelj Nick je vendar bil zmeraj zagovornik Evropske unije, kljub temu da so mu bile jasne njene pomanjkljivosti, od nezmožnosti soočenja z ekonomsko in begunsko krizo do bruseljske odtujenosti in demokratičnega primanjkljaja. Pa vendar. Zanj je Evropska unija najprej mirovni projekt. Seveda je bil zgrožen nad rezultatom. “Tako majhna razlika, 52 proti 48 odstotkom, pa tako velike posledice. Boris, padli bomo v gospodarsko recesijo in se iz nje ne bomo izvlekli leta. Prav včeraj sem prodal hišo, kupujem drugo, zjutraj pa je funt izgubil kar enajst odstotkov svoje vrednosti.” Kaj naj mu rečem? Ustavim ga in ga vprašam, če se še lahko pogovarjava v angleščini, ali je to sploh še uradni jezik v Evropski uniji? “Joj, še to! Jaz pa ne znam ne francosko ne nemško,” odgovori ves skrušen. Skušam ga potolažiti in se trudim z angleščino dalje: “Veš kaj, prav pred 25 leti smo tukaj v Sloveniji šli skozi nekaj podobnega. Tedaj so se divja, necivilizirana in za nameček oborožena in nevarna balkanska plemena izvijala iz Jugoslavije. Predstavniki civiliziranih in kulturnih narodov Evrope so nam govorili, da naj vendar ostanemo skupaj, v enotni Jugoslaviji. Vi pa niti Miloševića nimate. Ne bi smelo biti tako hudo. Kljub temu bi za boljši občutek tudi Bruselj k vam smel poslati kakšnega Van den Broeka ali pa Badinterjevo komisijo in opazovalce OVSE. Lahko bi celo pripravili kakšno mirovno konferenco lorda Carringtona ali kaj podobno učinkovitega zoper vsesplošno grozeče klanje. Da se boste lahko mirno razšli. So pa res plemenske družbe nepredvidljive. Angleži
