Poročevalka, bivša evropska komisarka Danuta Hüber iz vrst desnosredinske Evropske ljudske stranke (EPP) je izid opisala kot ključen uspeh, ki bo zagotovil učinkovitejše delovanje edine neposredno voljene institucije unije.
“S trdimi pogajanji o tem politično občutljivem dosjeju smo uspeli zagotoviti izid, ki je pravno in politično izvedljiv,” je poudarila Hübnerjeva. Poročevalka je prepričana, da so popravili neravnotežja, ki obstajajo sedaj.
Večina članov parlamentarnega odbora za ustavne zadeve je danes glasovala tudi za oblikovanje spornih transnacionalnih seznamov za evropske volitve. V najmočnejši politični skupini EPP takšne sezname zavračajo.
Naslednji korak bo glasovanje o sestavi parlamenta po brexitu na plenarnem zasedanju februarja v Strasbourgu. Nato o tem s soglasjem odločijo voditelji članic unije, zatem pa je potrebna še formalna odločitev Evropskega parlamenta.
Po odhodu Britancev se izprazni 73 sedežev. 46 sedežev naj bi torej za zdaj dejansko ostalo praznih, preostalih 27 pa naj bi si razdelilo štirinajst članic, ki so po ocenah sedaj preslabo zastopane glede na njihovo velikost.
Francija in Španija naj bi imeli po pet sedežev več, Nizozemska in Italija po tri več, Irska dva več, Romunija, Poljska, Švedska, Avstrija, Danska, Slovaška, Finska, Estonija in Hrvaška pa po enega poslanca več.
46 sedežev ostaja v rezervi za nove članice, ki se bodo v prihodnosti pridružile uniji, oziroma za vseevropske volilne sezname, ki naj bi okrepili koncept evropskega državljanstva in evropski značaj volitev, pojasnjujejo v parlamentu.
V skladu s pogodbo EU število članov Evropskega parlamenta ne sme preseči 750 plus predsednik. Razporeditev mora biti degresivno proporcionalna, kar pomeni, da manjše države dobijo več sedežev, kot bi jih, če bi se upoštevalo zgolj število prebivalcev. Najmanjše število poslancev je šest, največje pa 96.
Prvotni predlog za sestavo parlamenta po brexitu, predstavljen septembra lani, je predvideval zmanjšanje števila sedežev na 700. Predlog, ki ga je danes z veliko večino podprl odbor, tako predvideva nekoliko manjše zmanjšanje.
Sedanja razporeditev sedežev je: Nemčija (96), Francija (74), Velika Britanija in Italija (73), Španija (54), Poljska (51), Romunija (32), Nizozemska (26), Belgija, Grčija, Portugalska, Češka in Madžarska (21), Švedska (20), Avstrija (18), Bolgarija (17), Danska, Finska in Slovaška (13), Irska, Hrvaška in Litva (11), Slovenija in Latvija (8), Estonija, Ciper, Luksemburg in Malta (6).
Trenutna razporeditev le delno izraža načelo degresivne proporcionalnosti, saj je to pragmatična rešitev iz leta 2013, sprejeta na podlagi načela, da nobena država ne izgubi ali pridobi več kot en sedež, pojasnjujejo v parlamentu.
Tedaj je bila prerazporeditev potrebna zaradi vstopa Hrvaške v EU, s katerim bi se število poslancev povzpelo na 766, medtem ko je z lizbonsko pogodbo omejeno na 751.
Zaradi tega političnega kompromisa imajo nekatere manj poseljene članice več sedežev od držav s precej več prebivalci, kar je v nasprotju z dogovori. To anomalijo naj bi z novo razdelitvijo odpravili.
Evropska komisija bo v prihodnjih tednih predstavila sveženj predlogov v povezavi s konceptom vodilnih kandidatov (spitzenkandidatov), evropskih volilnih seznamov in drugih elementov v luči prihodnjih evropskih volitev.
Ta sveženj naj bi bil gradivo za razpravo na zasedanju voditeljev EU 23. februarja, ki naj bi bilo poleg tega posvečeno razpravi o prihodnjem večletnem proračunu unije.
