Kocijančič je močno zaznamoval slovenski šport, zlasti po osamosvojitvi. Bil je prvi predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS) in na tem položaju ostal kar pet mandatov. Opravljal je pomembne funkcije v mednarodnih športnih organizacijah. V preteklosti je bil tudi viden politik in gospodarstvenik.
Ob novici se je Kocijančiču poklonil njegov naslednik na mestu predsednika OKS Bogdan Gabrovec. “Od leta 2002, ko sem v izvršnem odboru OKS, sem se od njega izjemno veliko naučil,” je za STA dejal Gabrovec.
“Bil je izjemna osebnost, zelo smo ga cenili. Učili pa smo se ne iz njegovih besed, ampak iz njegovih dejanj. Nobeno še tako izurjeno pero ne more pričarati takega leposlovja, take knjige, kot jo je on pisal v živo z delom pred našimi očmi,” je še dejal sedanji predsednik krovne športne organizacije v državi.
Prva sožalja pa prihajajo tudi iz krogov panožnih zvez, tako so se Kocijančiču prek družbenih omrežij poklonili tako v gimnastični kot tudi kajakaški zvezi.
Kocijančič se je rodil 20. oktobra 1941 v Ljubljani. Leta 1961 je postal predsednik univerzitetnega odbora Zveze študentov ljubljanske univerze (1961-63), kasneje predsednik CK Zveze mladine Slovenije (1966-68) in predsednik Zveze mladine Jugoslavije (1968-1971).
Bil je minister v vladi Staneta Kavčiča, po padcu Kavčičeve vlade je presedlal v gospodarske vode. Najprej je vodil podjetje Interexport, od leta 1982 do 1993 pa je bil tudi direktor Adrie Airways.
V osemdesetih letih, ki jih je zaznamovala liberalnejša politika Zveze komunistov, se je vrnil v politiko, kjer je tesno sodeloval z Milanom Kučanom. Zavzemal se je za pravice albanskega prebivalstva na Kosovu, kar je pomenilo, da je bil pod stalnim nadzorom vojaške policije.
Ko se je Zveza komunistov Slovenije – Stranka demokratične prenove združila z Delavsko stranko, Socialdemokratsko unijo (SDU) in dvema močnima skupinama iz tedanje Socialistične stranke in Demokratične stranke upokojencev in se preimenovala v Združeno listo socialdemokratov, je postal njen predsednik. Po končanem mandatu leta 1997 ni ponovno kandidiral za predsednika, ker stranka ni dosegla načrtovanega volilnega rezultata.
Še bolj kot politiki se je Kocijančič, ki je bil po izobrazbi diplomirani pravnik – leta 2010 je doktoriral z disertacijo Pravna doktrina in praksa na področju športa v Evropski Uniji – zapisal športu, sprva zlasti smučanju. Od leta 1974 do 1984 je bil predsednik Smučarske zveze Slovenije, od leta 1984 do 1988 pa Smučarske zveze Jugoslavije.
V času osamosvajanja Slovenije je bil Kocijančič med člani iniciativnega odbora za ustanovitev Olimpijskega komiteja Slovenije. Ta je bil ustanovljen 15. oktobra 1991, ko so v Cankarjevem domu slovesno podpisali Slovensko olimpijsko listino. Za prvega predsednika OKS je bil izvoljen prav Kocijančič.
Od leta 1981 je bil član predsedstva Mednarodne smučarske zveze (FIS), od leta 2010 pa tudi njen podpredsednik. Leta 2017 je bil soglasno izvoljen za predsednika Evropskih olimpijskih komitejev.
Za svoje delo v gospodarstvu in športu je leta 1985 prejel Bloudkovo nagrado, leta 1990 Kraigherjevo nagrado, leta 2014 pa nagrado kralja Olafa.
