“Kar se tiče Mirišča, lahko rečem, da smo zadovoljni, da je to pomembno za ljudi, ki tu živijo, kar se pa tiče meje na tem območju, pa razumemo, da je zelo zelo neugodna, vprašanje je, če ni tu šlo za kupčijo, za kakšen drugi del meje med Slovenijo in Hrvaško,” je povedal po razglasitvi odločitve arbitražnega sodišča.
“Glede Mirišča sem tako odločitev pričakoval, sem pa bil večji optimist glede ostalega dela meje, žal kaže, da ni tako, to pomeni, da ni bil prav velik interes za reševanje meje na kopnem, večji interes so pogajalci pokazali za mejo na morju,” je ocenil.
Potem ko so slišali razlago, da so na tem delu upoštevali, kje ljudje plačujejo davke, kje so naborniki in kje imajo volilno pravico, je Marina Žerdin, ki je dolga leta opozarjala, v kakšni negotovosti živijo, povedala: “Upam, da to, kar so povedali, drži. Presrečni smo, da se je rešilo tako ugodno, kot smo si želeli, čeprav smo čakali toliko let, presrečni smo, da si končno lahko oddahnemo, ker vemo, da smo na slovenskem ozemlju oziroma bomo v kratkem.”
Njen brat Viktor Bogdan pa je povedal, da je to velika stvar, da so leta dolgo čakali. Zdaj pa je meja poštena. Po njegovih besedah je bilo veliko napora, takšnih in drugačnih malih incidentov. “Zdaj smo končno srečni in imamo svojo državo, upam, da bo tako tudi ostalo in da se bo malo naselje pobralo, da bodo zaživele nove hiše oziroma ljudje in da bomo lahko zidali, hvala vsem, ki so za to trpeli,” je povedal.
Žerdinova, ki se je največkrat pojavljala v javnosti, je večkrat povedala, da bi v primeru, če bi po določitvi meje ostali pod Hrvaško, od Slovenije pričakovala izplačalo vrednosti premoženja, da bi se lahko preselili v Slovenijo.
Mirišče, kot pravijo zaselku domačini, oziroma Murišče, kot je zapisano na nekaterih zemljevidih, uradno pa ima zaselek še vedno hrvaško ime Brezovec del, je do sredine 80. let sodil pod Hotizo, prva od štirih hiš ima še zdaj hišno številko s tem imenom.
Ob osamosvojitvi je tam živelo trinajst ljudi, zdaj ji je še osem na treh domačijah. Na eni od njih živi 92-letni Štefan Bogdan, ki se je sem z drugega brega Mure priselil leta 1950 in vedno govoril, da se je priženil v Slovenijo, seveda pa se katastrske meje v Jugoslaviji sploh niso zavedali, saj je za mejo veljala reka, ki so jo lahko prečkali le z brodom. Takrat je v zaselku živelo 28 ljudi, zdaj jih je osem.
Ob Štefanu Bogdanu živijo zdaj v zaselku hčerka Marina, poročena Žerdin, z možem in sinom, sin Viktor z ženo ter tričlanska družina Lebar.
Zaselek obdaja rodovitno polje, veliko okoli 20 hektarjev, vse obkroža gozd, skupno gre za okoli 30 hektarjev, južneje od zaselka še vedno stari rokav Mure. Na tem območju je bila katastrska meja določena s tokom reke Mure ob parcelaciji zemljišč sredi 19. stoletja, reka je ves čas spreminjala tok, katastrske meje pa so ostale nespremenjene. Tako je zdaj na levem oziroma slovenskem delu Mure okoli 800 hektarjev, ki spadajo v hrvaški kataster, na desnem oziroma hrvaškem delu Mure pa okoli 260 hektarjev zemlje, ki je zapisana v slovensko katastrsko knjigo. Zato je Slovenija zagovarjala mejo na Muri, Hrvaška pa zahtevala mejo po katastru.
