Slovenski gostinci in turistični delavci so si že leta prizadevali, da bi v Slovenijo prišel znameniti kulinarični vodnik Michelin, imenovan tudi rdeča biblija. Prihodnji teden bo čakanja vendarle konec, saj bodo v torek na prireditvi, ki bo potekala v Ljubljani in Parizu in jo bo mogoče spremljati tudi prek spleta, končno sporočili, kdo si je prislužil tako želene zvezdice.
Prva razglasitev je bila napovedana že marca, a jo je takrat odnesla globalna pandemija novega koronavirusa.
Direktorica Slovenske turistične organizacije (STO) Maja Pak kot pozitivno ocenjuje, da Slovenija postaja 34. Michelinova destinacija v trenutku, ko se meje spet odpirajo in turizem dobiva nov zagon po epidemiji bolezni novega koronavirusa. “Nova realnost v turizmu je spremenila mnoge naše načrte in prizadevanja,” je spomnila.
“Gostje bodo sedaj še bolj pozorni na kakovost ponudbe, ki bo morala biti še bolj izstopajoča in individualizirana, predvsem pa varna in trajnostna,” je poudarila Pakova v izjavi za STA. “Michelin je gotovo zaupanja vredna znamka, še vedno najmočnejša na področju gastronomije. Ima izjemen globalni doseg. In prav zaupanje je tisto, kar bodo sedaj iskali naši gostje,” je dejala.
Michelin po besedah Pakove vstopa le na lokacije z dokazanim kulinaričnim potencialom. “Z vstopom na slovenski trg dokazuje, da Slovenija sodi v sam vrh svetovne gastronomije, da je njena ponudba konsistentna v kakovosti in vrhunskosti, da je butična in trajnostna, da ima inovativne in kreativne kuharske mojstre, ki s svojimi predanimi ekipami skrbijo za res edinstvena doživetja, ki temeljijo na kakovosti lokalno pridelanih surovin,” je menila.
Michelinov vodnik bo ob tem izpostavil ne le vrhunske restavracije, pač pa celoten gostinski sektor, saj ob najbolj zaželenih zvezdicah podeljuje tudi druge kategorije nagrad, kot so Bib Gourmand in krožnik. “S tem nagovarja širši krog gostov in posredno izpostavlja druge turistične produkte in Slovenijo kot turistično destinacijo,” je še poudarila Pakova.
Tuji ocenjevalci vznemirjajo številne Slovence
Michelinovi vodniki so svetovna blagovna znamka, veliko pripomorejo k prepoznavnosti dežele oz. države in njene gostinske ponudbe, je za STA pred razglasitvijo zvezdic poudaril etnolog Janez Bogataj.
“Najbolj me veseli, da ocenjujejo tuji, neodvisni ocenjevalci, kar seveda pred razglasitvijo povzroča nekaterim gostincem in prebivalcem Slovenije velike travme,” je dejal sogovornik. Vsakršne špekulacije, da je kdo lahko prepoznal ocenjevalce in podobno, so trte izvite. “Zadeva je skrbno varovana,” je glede ocenjevanja poudaril Bogataj.
Razglasitev prejemnikov ene, dveh ali treh zvezdic bo “neke vrste streznitev naših pogledov na to, kdo je dejansko kakovosten in kdo ne”, je prepričan Bogataj. Zvezdice vidi kot potrditev kakovosti in možnost za povečanje obiska, posledično pa tudi prihodkov. Predvsem pa je to zaveza, da tudi v prihodnje ostajajo vsaj tako kakovostni kot doslej.
Da Michelin zbuja strahospoštovanje, priznava svetovno znana kuharska mojstrica Ana Roš iz kobariške Hiše Franko: “Na eni strani se nam vsem tresejo kolena, hkrati pa ga željno pričakujemo, saj si želimo potrditve kakovosti opravljenega dela.”
Po besedah Roševe je prihod Michelina zanje morda manj pomemben kot za preostali slovenski prostor. “Hiša Franko je v vseh teh letih, ko Slovenija ni imela podpore mednarodnih vodičev oz. strokovne javnosti, že naredila tiste korake, ki jih druge restavracije oz. država običajno naredijo s pomočjo vodičev. Mi smo domačo nalogo naredili že pred Michelinom, saj je bilo to na kobariškem podeželju nujno, če smo želeli preživeti z določeno kakovostjo oz. vizijo,” je pojasnila.
Za slovenski prostor pa je prihod Michelina, kot poudarja Roševa, vendarle pomemben. “Daje vidnost vsem restavracijam, ne le tistim, ki so morda s svojim preteklim in sedanjim delom bolj izpostavljene. Ga pozdravljam, se ga bojim in se ga veselim hkrati,” je dejala.
Od zvezdic do pop lokacij
Zgodba Michelinovega vodnika se je začela v kraju Clermont-Ferrand v osrednji Franciji leta 1889. Brata Andre in Edouard Michelin sta ustanovila znamenito tovarno pnevmatik, ko je bilo v celotni Franciji še manj kot 3000 avtomobilov.
V želji pomagati voznikom načrtovati izlete – posledično pa okrepiti prodajo avtomobilov in pnevmatik – sta brata Michelin pripravila prvi vodnik z informacijami, kot so zemljevidi, navodila za zamenjavo pnevmatik, vključila pa sta tudi seznam restavracij in prenočišč. Sprva je bil vodnik brezplačen, a zgodba govori, da je Andre Michelin nekega dne prispel v neko prodajalno pnevmatik in videl, da so z njim podprli delovni pult. V skladu z načelom, da “ljudje cenijo le to, za kar plačajo”, je leta 1920 nastal Michelinov vodnik, ki so ga takrat prodajali za sedem frankov.
V vodnik so postopoma začeli umeščati hotele in restavracije. Ko se je začel vpliv vodnika krepiti, sta brata Michelin najela vrsto “skrivnih kupcev” – danes so poznani kot inšpektorji – ki so anonimno obiskovali in ocenjevali restavracije. Leta 1926 so začeli posebej dobre restavracije označevati z zvezdico, pet let pozneje pa so uvedli hierarhijo ene, dveh in treh zvezdic. Leta 1936 so še formalno objavili kriterije, po katerih podeljujejo tako želen znak.
Zvezdice torej označujejo najboljše restavracije in pomenijo najvišjo kakovost v kulinariki. Poudarek ocenjevanja za zvezdice je na hrani in doslednosti njene kakovosti. Ena zvezdica pomeni visoko kakovostno kulinariko, vredno postanka, dve zvezdici odlično kulinariko, za katero je vredno narediti ovinek, tri zvezdice pa izjemno kulinariko, vredno posebnega potovanja.
To pa niso edini znaki, ki jih podeljuje Michelin. S kategorijo Bib Gourmand denimo označuje pristne, preproste restavracije, v katerih strežejo visoko kakovostno hrano po ugodnih cenah. Pogosto gre za male dragulje, ki jih inšpektorji odkrijejo na svojih potovanjih. Kategorija Michelinovega krožnika pa označuje restavracije, v katerih iz svežih surovin skrbno pripravijo dober obrok.
