Povračilni udarec za poskus vojaškega prevrata v državi s tradicijo državnih udarov bo brutalen. Po poskusu udara resnični udar? Erdoganova vladajoča garnitura, ki je že razglasila, da so razmere povsem obvladane, je že odstavila 2745 tožilcev in sodnikov. Skoraj 3000 ljudi, v pomembnem delu v vojaškem aparatu, ki je bil s predsednikom v trajnih konfliktih in napetostih, je že aretiranih. Čistilni servis bo skozi vojsko peljal kot buldožer. Na mizi so kot potencialni maščevalni scenarij celo ekspresne usmrtitve za izdajalce. Paradoks aktualnega trenutka v Turčiji je, da bo posledica preprečitve vojaškega prevrata očitno dodatna razgradanja demokratičnih pridobitev in svoboščin. Radikalizirana Turčija. Erdoganov sultanat po vzoru Putinovega carstva. Prvi ukrepi nedvoumno izrisujejo obrise Erdoganove še okrepljene avtokratske vladavine. Demokracija ni bila in ne bo še nikoli tako navidezna in iluzorična, so prepričani nasprotniki politika, ki je že pred leti začel islamizacijo sekularne države in družbe. Poskus prevrata odpira vrata sezono lova na čarovnice, politične nasprotnike, opozicijo, Kurde, skratka daleč onkraj krogov tistih, ki naj bi sodelovali pri državnem udaru … Erdogan bo sprožil doktrino notranjepolitične preventivne vojne, čistke. Varnih ni. Turčija se iz sprehoda po robu državljanske vojne pogreza še globlje v nadzor in cenzuro. Ironija zgodovine je, da je Erdogan, politik, ki je v zadnjih letih pogosto ugašal internet, družbenim omrežjem natikal nagobčnik, dušil civilnodružbene proteste in suspendiral svobodo izražanja, kotrarevolucijo nekaj ur po poskusu udara začel prek mobilnega telefona, pred platforme družbenih omrežij. Ki so se pokazala v letih arabskih pomladi (in jeseni) za prvovrstno politično sredstvo. Revolucije/kontrarevolucije/udara/mobilizacije/manipulacije … Ure po propadlem državnem udaru so demonstracije njegove moči, parade množic, ki ga podpirajo, orkestriranih pozivov iz mošej, razglašanj, da je zmagala demokratična stran Turčije