Po delavskem prazniku, ko se običajno zarobanti bolj v govorih, kot se kasneje odrazi v spremembah, je znova čas za stara utirjenja in za lovljenje delovnega ritma, ki zlepa ne postreže z dvema prostima dnevoma zapovrstjo. To prav dobro vedo v fabriki. Tam vse teče kot namazano, ni prostora in časa za zastoje. Kupci ne prizanašajo, od nekdaj velja, da je kupec kralj – in druge, kot ustreči kralju, tudi že od ‘pamtiveka‘ ni. V fabriki se na primer nikoli ne more zgoditi, da bi karkoli zmrznilo. Ne le zato, ker v več obratih poteka vroča proizvodnja in so nenehno v pogonu vroče linije, temveč zato, ker si v tempu dela nihče ne sme privoščiti, da bi zmrznil. Tako je tudi nepredstavljivo, da tudi malica ne bi bila topla, saj se delavec mora okrepiti. A prav na praznik na DTK-ju ni bilo povsem nujno, da si dobil topel obrok, saj je sicer pričakovani naval presenetil celo sindikate. Da ni bilo vroče krvi, so vmes, ko je bila gneča za klobaso in fabriški hlebec kruha prevelika, delili kar zmrznjene klobase. Si si jih pač skuhal doma, prej pa si kruh malo bolj na suho poplaknil s pivom. Odgovornosti za zagato pri strežbi klobas formalno ni prevzel nihče, zaznati je bilo distanciranje javnega zavoda, ki se je kot (so)organizator potrudil in vpregel vse svoje sile in moči. A (za)kaj bi zdaj zapletali in se hudovali, samo da se je sindikalni bon za hrano dalo unovčiti. Je pa jasno, da na piknikih in praznovanjih “padeš ali stojiš” predvsem na strežbi hrane in pijače. A kritikam se ne da izogniti tako ali drugače – glavno je, da se je park izkazal za primeren prostor za prvomajska praznovanja, ki lahko suvereno nadomesti Ivarčko jezero. Tudi kroži se lahko v parku namesto tradicionalnega obhoda jezera. Veliko odtehta, da se na prizorišče ni treba voziti z avtom in vožnja ne omejuje količin piva, čeprav je res, da je pohod nekoliko krajši. Možnosti za parkiranje je na Ravnah bistveno več kot ob Ivarčkem jezeru. Po skicah parkirišč sodeč, poslanih ob vabilu, bi lahko pomislil, da
