Vojna v Siriji je postala srhljivo samoumevna. Podobe brutalne državljanske vojne, v kateri pa se tolčejo tudi interesi največjih velesil, so postale del vsakdana. Njegov tako sestavni del, da slike nasilja, krvi, krst, lakote, trpljenja, stisk, orožja, porušenih mest in uničenih duš velikokrat niti ne pretresejo več. Marsikdaj so le še obrobne vesti. Kdaj celo to ne več. Števec smrti se vrti že pet let z nezmanjšano hitrostjo, bilanca žrtev, ki jih je zahtevala sirska vojna, tam je nedavno nazaj padel tudi slovenski borec na kurdski stran, je vsak dan bolj grozljiva. Sploh še vidimo? Slišimo? Je to pač del nove normalnosti vse bolj nemirnega sveta? Refleksija, kdo je kdo v Siriji in zakaj so vse slutnje miru bolj ali manj prazne, je instantna, ekspresna. Sirija je bila "blizu" le, ko smo imeli na dvoriščih begunce, ki so od tam bežali. Zdaj je spet daleč. Je? Le občasno je kakšna podoba vojne takšna, da pretrese, da nas prisili, da se ustavimo. Za več kot hip. Razmislimo o najbolj brutalnem konfliktu sedanjosti. Iz Alepa so ta teden spet prihajale slike uničenja, razdejanja. Slike smrti. Socialna omrežja, kasneje pa tudi največje svetovne medije, je preplavila podoba štiri ali pet let starega dečka, ki se je rešil gotove smrti, iz ruševin med bombnim napadom v četrtek zvečer. Eden od humanitarnih delavcev ga je rešil. Ves prašen je, krvav, ranjen, sedi v ambulantnem vozilu. Leva stran obraza je prekrita s krvjo. Povsem tiho je, kot izhaja iz videoposnetka, okoli njega pa kriki. Kriki obupa, groze. Nemo zre ... Kam? V prihodnost, ki je nima? V daljavo. Nekam. Zastekljen pogled. Navidezna mirnost, ki odseva sprijaznjenost. Zaledenelost. In hkrati zmedenost. Nasilje, ki ga doživlja, je ubilo otroškost, sanje. Za razliko od mnogih vrstnikov po svetu, ki še imajo privilegij živeti v miru, je obsojen na vojno. Vojno, ki je velesile ne želijo ustaviti. Sirija je država smrti. Geopolitične silnice so premočne, v hibridni vojni je vložek prevelik, da bi kdo upošteval življe