Leta 2002 se je Jacques Chirac, vodja francoske desnice, v drugem krogu francoskih predsedniških volitev pomeril z Jean-Marie Le Penom, voditeljem rasistične stranke Front National. Francoska levica je družno podprla gaulista, konservativca Chiraca, in ksenofobičnemu nasledniku vichyjskega kolaboracionizma prekrižala načrte. Petnajst let pozneje pa številna krila francoske levice Emmanuelu Macronu odrekajo podporo v njegovem boju proti Marine Le Pen, hčeri Jean-Marie Le Pena. Naprednjaki imajo veliko razlogov za negodovanje nad liberalnim esteblišmentom, ki trpi Macrona, nekdanjega bančnika, ki pred kratkočasnim uradovanjem kot minister za gospodarstvo, industrijo in digitalni sektor v francoski vladi, potem ko ga je na ta položaj imenoval odhajajoči predsednik države François Hollande, ni imel nobenih izkušenj s politiko demokracije. Umevajo ga, upravičeno, kot ministra, ki je francoske delavce, zaposlene za polni delovni čas, oskubil težko priborjenih delavskih pravic in ki za sedanji esteblišment predstavlja rešilno bilko v bitki proti Marine Le Pen. Robert Balen Še več. S prepričanjem levice, da se ob vzponu Le Penove liberalnemu esteblišmentu tresejo hlače, ni težko soglašati. Leta 2015 je prav ta esteblišment, ki sedaj podpira Macrona in grmi zoper “alternativna dejstva”, ekonomijo norcev in avtoritarnost Le Penove, Trumpa, Neodvisne stranke Združenega kraljestva (UKIP) in drugih, zagnal zverinsko učinkovito kampanjo laži in obrekovanja za rušenje demokratično izvoljene grške vlade, v kateri sem služil. Francoska levica ne more, ne sme pozabiti te pritlehne epizode. Toda odločitev številnih levičarjev za ohranjanje enake distance tako do Macrona kot do Le Penove je neopravičljiva iz dveh razlogov. Nočem biti del generacije levičarjev, ki bi dopustila, da bi na francoskih predsedniških volitvah zmagala fašistka in rasistka. Prvič, imperativ kljubovanja rasizmu prevlada nad kljubovanjem neoliberalni politiki. Nekoč samozavestnejša levica je razumela,
