Sladek postane zrak, ko ob Dravi konec junija začne biti festivalsko srce. In Mariborčani ga čutimo. V kosteh, v vlaknih ga imamo, in ko pripeljejo prvi tovornjaki s kupi železja, začutimo v trebuhih metulje. Vsaj vsake toliko. Vonj po Lentu. Po vročem asfaltu, večerni rosi, sladkorni peni, kotlovini, praženih mandljih, tistih malih, redilnih krofkih, ledeni sangriji, prižganih odrskih lučeh. Vonj po starem Mariboru. In lahkih poletnih parfumih tistih, ki se tam v nedogled sprehajajo. V hlačah, ki nikoli niso dovolj kratke, in petah, ki nikoli niso dovolj visoke. Tu in tam s cvetjem v laseh in samoporjavitveno kremo na oranžnih dlaneh. Odrasel sem z njim. Z vsemi njegovimi vzponi in padci, eksperimenti in predrznostmi. Bobni in ognjemeti. Pripekami in nevihtami, tako močnimi, kot so močne samo lentovske nevihte. Ko sem kot mulc želel začutiti svet, sem šel na Lent. Leta, preden sem si lahko privoščil letalsko karto. Hodil sem ob Dravi gor in dol, brezciljno in neštetokrat v enem večeru, kot se za lentarja spodobi, ter se spraševal, s katerih koncev prihajajo vsi ti eksotični obrazi in kako je pri njih doma. V lentovskih nočeh, ko se je na ulicah plesalo do svita in je mesto dajalo vtis, kot da mu je za hip nekdo pozabil dati anestetik, se je Maribor zdel večen. In velik. Toliko spominov je ostalo med tistimi obdravskimi vrbami. Prva huda pijanščina in prvi nerodni poljubi za Riverjem, relativno brezveznim lokalom na koncu promenade. Niti ne vem, kdaj je, skupaj z mojim najstništvom, izginil z lentovskega zemljevida. Se pa danes poljubljam bolje, prisežem. Pa hipnotični večeri, ko je nekega poznega, soparnega večera z Glavnega odra na Dravi odmeval kozmični glas Josipe Lisac in se je ob njeni počasni Magli Zemlja za hip nehala vrteti. Pa potovanja v neki drugi čas z Niko Perunovič in Patetico v Sodnem stolpu. In Kreslinove Spominčice, napisane tako še posebej žalostno zvenijo ob velikih, kalnih rekah. Pa klobuki in nikoli zares posrečene, a nepozabne in nepogrešljive