Ko sem se vozil za rdečo katrco, ki jo je krmilil Dejan Horvat, duhovnik v dveh goričkih župnijah Gornji Petrovci in Markovci, se je zdelo, da sva del povorke visokih gostov. Vsakdo, ki je pripeljal nasproti, je namreč v pozdrav dvignil roko ali celo potrobil, spet drugi, ki je stal ob cesti, je pomahal. Priljubljeni dvainštiridesetletni župnik, ki ga je živelj v pokrajini ob reki Muri v letu 2014 – februarja tisto leto je kot zelo vešč dela z motorno žago skupaj z dvesto petdesetimi tukajšnjimi gasilci odpravljal posledice žleda na Notranjskem – izbral za Pomurca leta, je drugo junijsko nedeljo, ko sva bila dogovorjena za pogovor, obedoval skupaj s škofom in stanovskimi kolegi. Dan je bil namenjen počitku. V ponedeljek sta ga nato čakala priprava traktorskega stroja za košnjo in spravilo trave in sena. Ob službi božjega odposlanca ima namreč še registrirano dopolnilno dejavnost opravljanja kmetijskih storitev in v najemu 65 hektarjev travnikov. Redi štiriintrideset glav živali, konje, osla, lami in škotsko govedo, in ima čebelnjak, ki je sicer usodno zaznamoval njegovo življenje. Kakšen odnos imate s škofom Petrom Štumpfom? V murskosoboški škofiji, to ste tudi sami občutili, sem slišal, so v preteklosti težje razumeli, da je njihov duhovnik na mašo prišel dobesedno s traktorja, s katerim je pred tem enemu od vernikov oral njivo. Kako je danes? "Moj škof je potreboval kar nekaj časa, da je dojel, kakšno je življenje na Goričkem. Zdi se mi, da od začetka ni najbolje poznal podeželskega življenja. Drži, da sem dobival polena pod noge. Življenje v obrobnih župnijah je drugačno kot v mestnih. Tukaj ni umetnost obstati, tukaj je umetnost preživeti. V majhnih župnijah namreč moraš biti skrben gospodar, ker nimaš velikega proračuna, da bi si privoščil redna obnovitvena dela na župniji ali cerkvi ali nakup česa novega. Prav ta moja dopolnila dejavnost, ko opravljam storitve s kmetijsko mehanizacijo, prodajam seno ali ko nekomu opravim prevoz lesa, v mojo župnijsko blagajno