{media}undefined{/media}Začelo se je. Vse kar brsti, poganja, nabreka in me dela nervoznega. Zdaj samo še čakam na tisti trenutek, ko se bodo odprli vsi cvetovi tega sveta hkrati in iz nas naredili sluzaste, hripave stvore, ki se ne bodo znali pogovarjati o ničemer drugem kot o alergiji. Gumbki se odpenjajo, krila postajajo krajša, vse več mehurjev in ledvic je prehlajenih. Z zvončki in trobenticami se je fantastično razcvetelo tudi spoznanje, da iz novoletnih zaobljub ni nastalo nič in da so ljubezenski ročaji in celulit pripravljeni na novo porcijo sladoleda. Morda prav tistega, še posebno sladkega, z imenom Modro nebo. Ker če poletje preživljaš v ohlapni jopici obžalovanja, ga tvoje telo v naslednjih mesecih prav veliko ne bo videlo. Mački se bodo začeli goniti, mrčes se v rojih vrača in prej ali slej bo mestni park izgledal kot poljska bolnišnica, v kateri najstniki ob cenenem vinu vadijo umetno dihanje. In osnove ginekologije. Kar koli že te dni oblečeš, je narobe. Ker te zjutraj zebe, popoldne pa se domov vrneš zaripel in prepoten. Da premika ure, po katerem se zdi, da se dan in zehanje nikoli ne končata, sploh ne omenjam. Pomlad me nikoli ni sezula. Preveč predvidljiva je in zelo malo domišljije potrebuješ, da ti je ves ta cirkus všeč. Moji dnevi so jesenski, zimski. Molovski. Bolj temni kot svetli. V toplem objemu tišine. Ker takrat nihče od mene ničesar ne pričakuje. Spomladi in poleti vsi gnjavijo. Pojdi na sprehod! Pojdi na Pohorje! Greva nabirat čemaž! Regrat! Teloh! Gremo se kopat! Gremo na piknik! Gremo na fitnes! Gremo v božjo mater! Sploh piknikov nisem nikoli zares maral. Nekako ne najdem pravega veselja v tem, da si, sedeč na mravljišču, po pretankem in z ajavarjem zapacanem plastičnem krožniku sem in tja potakam zažgano perutničko, medtem ko z roko s paradižnika odganjam ose. Zakaj si ne damo miru? Zakaj nekaj tako banalnega in neobhodnega, kot je letni čas, povezujemo s celim kupom obveznosti in pričakovanj? Če posebno čustvenih. Samskim, ki te d