“Vladu (Vladimirju Vodušku, op. p.) sem kot novinarju predal fiktivne račune iz Uniorja, za kar sva bila dogovorjena, da mi plača dva tisoč evrov honorarja,” je danes pripovedoval Stanislav Gaberc, ki je pred sodiščem leta 2013 že priznal poskus izsiljevanja in bil za to pogojno obsojen na 14 mesecev zapora. Povedal je, da je potem še enkrat šel z Voduškom do direktorja Uniorjeve hčerinske družbe Rhydcon Vinka Stiplovška, ki so mu pokazali te fiktivne račune. “Vmes mi je Vlado povedal, da mu je odvetniška hiša, ki zastopa Unior, ponudila sodelovanje … Ves čas pa sem ga spraševal, kdaj dobim honorar. Rekel mi je, da ga dobim, ko ga bo dobil on,” je dejal Gaberc – in to Voduškovo pogojevanje plačila navedel kot razlog, da se je z njim še enkrat odpravil do Stiplovška. Osnutek pogodbe kot past Zagovornik Voduška Boštjan Penko je Gaberca spomnil, da v obtožnici piše, da sta sodelovanje zahtevala onadva in da naj bi Stiplovšku zagrozila, da bodo v nasprotnem primeru informacije o spornih računih prišle v javnost. “Ni res, Vodušek ga je vprašal le, kdaj bo denar. Če bi šlo za izsiljevanje, bi šel sam do Stiplovška, zakaj bi potreboval novinarja?” se je spraševal Gaberc. Nakar ga je Penko vprašal, zakaj je potem kaznivo dejanje pred sodiščem priznal, če pa trdi, da ga ni storil. “Poglejte, mene so v to vpletli. Tožilstvo mi je ponudilo pogojno kazen in glede na to, kako so se ti postopki odvijali, sem priznal,” je povedal Gaberc, ki sicer trdi, da je zgolj predal fiktivne račune v zameno za dva tisočaka, ki pa ju ni nikoli dobil. Kot pričo je sodišče zaslišalo tudi odvetnika Jožka Gregoroviča, ki je pripravljal pogodbo o oglaševanju Uniorja na Voduškovi Info TV, skozi katero naj bi Vodušek od takratnega direktorja Gorazda Korošca skušal izsiliti 360 tisoč evrov v zameno, da fiktivnih računov ne razkrije v javnosti. Odvetnik je povedal, da je od Korošca kot odvetnik dobil nalogo, da naj sprejme novinarja in naj prisluhne njegovim zahtevam ter mu sporoči, kaj Vodušek želi.
