26. aprila 1983 ob 1.23 zjutraj sta v Černobilu, približno 110 kilometrov severno od Kijeva, med varnostnim preizkusom odjeknili dve eksploziji in razdejali četrti reaktor elektrarne. Pri tem je v zraku nastal smrtonosen radioaktivni oblak, ki se je razširil nad vso Evropo.

Strokovnjaki menijo, da je bil pomemben dejavnik pri nesreči nenavadna in slaba zasnova reaktorja tipa RMBK, predvsem nagnjenost k nenadnemu nihanju napetosti. Poleg tega sovjetski reaktorji za razliko od tistih drugod po svetu niso imeli zaščitne strukture, ki bi v primeru nesreče preprečevala uhajanje radioaktivnega sevanja.

V nesreči je imel pomembno vlogo tudi človeški dejavnik. Po ugotovitvah strokovnjakov se je nesreča zgodila zaradi kršitev operativnih postopkov in nezadostne varnostne kulture.

Tudi odpravljanje posledic je potekalo katastrofalno. Sovjetske oblasti so zamujale z evakuacijo lokalnega prebivalstva. 48.000 prebivalcev mesta Pripjat, ki je le tri kilometre od jedrske elektrarne, so evakuirali šele popoldne dan po nesreči.

Goreče jedrsko gorivo je deset dni gasilo 600.000 “likvidatorjev”, ki so imeli le malo ali nič zaščitne opreme. Zadolženi so bili tudi za izgradnjo betonskega sarkofaga nad uničenim reaktorjem, ki naj bi preprečil dodatno uhajanje radioaktivnih snovi, in čiščenje okolice.

Koliko žrtev je terjala katastrofa v Černobilu, trideset let kasneje ostaja neznanka. Medtem ko je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) predvidela dodatnih 4000 smrti zaradi raka v okoliških državah, Greenpeace ocenjuje, da je zaradi radioaktivnega sevanja umrlo že 100.000 ljudi.

Posledice nesreče še danes ogrožajo zdravje lokalnih prebivalcev. Na onesnaženih območjih živi več kot pet milijonov ljudi – 2,3 milijona Ukrajincev, 1,1 milijona Belorusov in 1,6 milijona Rusov. 10.000 kvadratnih kilometrov zemlje je še vedno neprimerne za gospodarske dejavnosti. Na območju deset kilometrov od černobilske elektrarne zaradi visoke stopnje onesnaženosti s plutonijem življenje ne bo mogoče še več deset tisoč let.