Sedeli smo za uredniško mizo lokalnega časopisa Register Guard. Bilo je med mojo novinarsko prakso spomladi 2005. v mestecu Eugene na ameriški zahodni obali. Urednik Baker je čisto rutinsko vprašal, kdo zvečer pokriva sejo mestnega sveta. Le nekaj bolj ali manj protokolarnih stvari imajo na dnevnem redu, ni vredno, da bi bili tam, tokrat res ne, sta kolega srednjih let zmajevala z glavo. Šef ju je hladnokrvno zavrnil: "Veste, kakšno sporočilo je to? Umik novinarstva kot ključnega vzvoda javnosti za demokratični nadzor nad oblastjo? Kaj to pomeni? Da je dovoljeno vse?" Nekaj časa sta gledala v tla. Zvečer sta pisala o tem, kako so se politiki res neprotokolarno sprli ob napovedi protesta istospolnih parov, ki so bili v Oregonu v boju za enakopravnost že daleč. Investicija v kakovostno novinarstvo je tudi investicija v nas kot družbo Morda je John Oliver res voditelj zabavne informativne oddaje Last Week Tonight, a je resnico iz zgornjega dogodka, ki se mi je zarezal globoko v tedaj še skoraj rosno mlado novinarsko zavest, lani poleti v Newsweeku ob razmisleku o aktualnem trenutku novinarstva povzel takole: "Odsotnost novinarjev s sej vladajočih je, kot bi otroke v sedmem razredu pustil v učilnici, naj sami pazijo nase." Ker je novinarstvo kot varnostni obroč demokracije v času varčevalnih rezov začelo spuščati, je stampedo populizma družbo potisnil na novi rob (ne)normalnosti. Cena nove politične kulture, vulgarnosti, tabloidizacije, ki pita množice z rumenim medijskim fast-foodom, je visoka, svet je videti kot na robu (živčnega) zloma. Zato lahko na tem mestu zagotovim, da se naše odgovornosti v prostoru in času, ko se s svetlobno hitrostjo spreminjata lokalni in globalni politični ter družbeni red, več kot zavedamo. Želimo verodostojno, prepričljivo, kakovostno odpirati vse dileme dobe "gotove negotovosti". Posodobili smo se, se dodatno "oborožili" z novimi rešitvami, ki jih ponujajo tehnologije, a temeljne zaveze novinarstva ostajajo ne glede na vse premike,